Page 53 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 53
vljice in povedke iz dutovelj in okolice v zapisu lovra žvaba
Žvab v svojem gradivu omenja le dva pripovedovalca – Slika 5: Zemljevid krajev,
J. Zlobca, mladeniča starega 26 let, ki je bil njegov informat- ki so omenjeni v Žvabovih
or tako prvič leta 1874 kot tudi drugič leta 1882, ter starega povedkah.
moža Jožeta Rudeža iz Tupelč, ki je služil vojsko na Laškem in
mu je zgodbe pripovedoval le v letu 1882.
Arhaičnost pravljic
Za mnoge kraševske pravljice, ki jih je zbral Lovro Žvab, je
značilna nenavadna arhaičnost, ki ohranja spomin na sta-
re predkrščanske rituale in verske predstave. Tako pravlji-
ca št. 4 »At angha grofovskga sina« (ad ATU 613A*) iz Duto-
velj obuja obredno prakso, ki morda nikoli ni bila povezana
z zdravilstvom, ker bolj spominja na indoevropski daritve-
ni obred.
Kako je treba zdraviti grofovoga sina, v pravljici nam-
reč izve star berač od čarovnice. Coprnice so namreč prile-
tele na drevo, pod katerim je prenočeval berač (pjetler), in so
se pogovarjale o bolezni grofovega sina ter o zdravilu zanjo.
Coprnica je namreč povedala:
…da bǝ muoghu adn angha čǝrngha konja zajezdt
(zajahat)jen taku naghlu jǝit sežnjǝm, dǝ bǝ konji se
delale pene mêd zadnjimi plêčami zdolej, jenu sti-
53
Žvab v svojem gradivu omenja le dva pripovedovalca – Slika 5: Zemljevid krajev,
J. Zlobca, mladeniča starega 26 let, ki je bil njegov informat- ki so omenjeni v Žvabovih
or tako prvič leta 1874 kot tudi drugič leta 1882, ter starega povedkah.
moža Jožeta Rudeža iz Tupelč, ki je služil vojsko na Laškem in
mu je zgodbe pripovedoval le v letu 1882.
Arhaičnost pravljic
Za mnoge kraševske pravljice, ki jih je zbral Lovro Žvab, je
značilna nenavadna arhaičnost, ki ohranja spomin na sta-
re predkrščanske rituale in verske predstave. Tako pravlji-
ca št. 4 »At angha grofovskga sina« (ad ATU 613A*) iz Duto-
velj obuja obredno prakso, ki morda nikoli ni bila povezana
z zdravilstvom, ker bolj spominja na indoevropski daritve-
ni obred.
Kako je treba zdraviti grofovoga sina, v pravljici nam-
reč izve star berač od čarovnice. Coprnice so namreč prile-
tele na drevo, pod katerim je prenočeval berač (pjetler), in so
se pogovarjale o bolezni grofovega sina ter o zdravilu zanjo.
Coprnica je namreč povedala:
…da bǝ muoghu adn angha čǝrngha konja zajezdt
(zajahat)jen taku naghlu jǝit sežnjǝm, dǝ bǝ konji se
delale pene mêd zadnjimi plêčami zdolej, jenu sti-
53
