Page 51 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 51
vljice in povedke iz dutovelj in okolice v zapisu lovra žvaba
slovenski in srbsko-hrvaški jezik. V ljubljanskem obdobju se je tes- Slika 3: Rokopisni
no spoprijateljil s Franom Levstikom, ki je vplival nanj tudi kot lite- zvezki Lovra Žvaba
rat. Veliko je objavljal v časopisih, med drugim tudi pod psevdoni- iz leta 1874.
mom Slavomil Dutoveljski, prav tako je javno nastopal. Razmišljal je
tudi, da bi zaprosil za mesto tajnika v Slovenski matici, vendar so
njegovi načrti padli v vodo, kajti leta 1881 je močno zbolel za pljučni-
co. Da bi se bolje zdravil, se je odločil za domačo oskrbo v rodnih
Dutovljah (Vogrič, 2012, 31). Naslednjega leta je v rodnem kraju in
okolici začel še drugič zbirati folklorno gradivo, ki je ohranjeno v
njegovem zadnjem – četrtem – rokopisnem zvezku. K zapisovan-
ju ljudskega slovstva ga je spodbujal med drugimi tudi Fran Levec,
nekaj zgodb je celo objavil v Kresu in v Ljubljanskem zvonu (Vogrič,
2012, 37).
Leta 1882 se je Lovro Žvab preselil v Trst, kjer se je sprva
preživljal kot zasebni učitelj. Od leta 1884 je tesneje sodeloval s
tržaškim časnikom Edinost, ki ga je od leta 1888 tudi urejal (Vo-
grič, 2012, 52). Kulturno pa je deloval v tržaški čitalnici in tržaški po-
družnici Družbe sv. Cirila in Metoda. Vendar je bil tedaj že zelo rah-
lega zdravja in njegovo delo in življenje je avgusta istega leta, mnogo
prezgodaj, pretrgala smrt. Umrl je 31. avgusta 1888 in že nasledn-
ji dan so ga pokopali na pokopališču v Dutovljah (Vogrič, 2012, 57).
Lovro Žvab je v duhu svojega časa zapisoval in zbiral tudi
ljudsko izročilo, saj je s tem ohranjal kulturno identiteto svojega na-
roda. Karel Štrekelj se mu za njegov prispevek zahvaljuje v predgo-
voru prvega snopiča Slovenskih narodnih pesmi leta 1898. Iz zahva-
le je razvidno, da je Žvab zbirko Štreklju izročil oz. poslal osebno.
Piše namreč:
Zahvaliti moram potem gospode, ki so mi izročili svoje zbir-
ke v porabo na moj poziv objavljen l. 1887 v »Ljubljanskem
51
slovenski in srbsko-hrvaški jezik. V ljubljanskem obdobju se je tes- Slika 3: Rokopisni
no spoprijateljil s Franom Levstikom, ki je vplival nanj tudi kot lite- zvezki Lovra Žvaba
rat. Veliko je objavljal v časopisih, med drugim tudi pod psevdoni- iz leta 1874.
mom Slavomil Dutoveljski, prav tako je javno nastopal. Razmišljal je
tudi, da bi zaprosil za mesto tajnika v Slovenski matici, vendar so
njegovi načrti padli v vodo, kajti leta 1881 je močno zbolel za pljučni-
co. Da bi se bolje zdravil, se je odločil za domačo oskrbo v rodnih
Dutovljah (Vogrič, 2012, 31). Naslednjega leta je v rodnem kraju in
okolici začel še drugič zbirati folklorno gradivo, ki je ohranjeno v
njegovem zadnjem – četrtem – rokopisnem zvezku. K zapisovan-
ju ljudskega slovstva ga je spodbujal med drugimi tudi Fran Levec,
nekaj zgodb je celo objavil v Kresu in v Ljubljanskem zvonu (Vogrič,
2012, 37).
Leta 1882 se je Lovro Žvab preselil v Trst, kjer se je sprva
preživljal kot zasebni učitelj. Od leta 1884 je tesneje sodeloval s
tržaškim časnikom Edinost, ki ga je od leta 1888 tudi urejal (Vo-
grič, 2012, 52). Kulturno pa je deloval v tržaški čitalnici in tržaški po-
družnici Družbe sv. Cirila in Metoda. Vendar je bil tedaj že zelo rah-
lega zdravja in njegovo delo in življenje je avgusta istega leta, mnogo
prezgodaj, pretrgala smrt. Umrl je 31. avgusta 1888 in že nasledn-
ji dan so ga pokopali na pokopališču v Dutovljah (Vogrič, 2012, 57).
Lovro Žvab je v duhu svojega časa zapisoval in zbiral tudi
ljudsko izročilo, saj je s tem ohranjal kulturno identiteto svojega na-
roda. Karel Štrekelj se mu za njegov prispevek zahvaljuje v predgo-
voru prvega snopiča Slovenskih narodnih pesmi leta 1898. Iz zahva-
le je razvidno, da je Žvab zbirko Štreklju izročil oz. poslal osebno.
Piše namreč:
Zahvaliti moram potem gospode, ki so mi izročili svoje zbir-
ke v porabo na moj poziv objavljen l. 1887 v »Ljubljanskem
51
