Page 45 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 45
očni bojevniki: kmečke herezije in čarovništvo na slovenskem in v furlaniji
sestavlja človeka, je njegova duša (ki bi jo tudi v indijski kozmologiji lahko primerjali z et-
rom, akašo). Po indijskem pojmovanju je smrt potopitev v petero elementov (pancatvam
gatah). Menocchijeva prispodoba kozmosa kot jajca (Ginzburg, 2010, 114) ima prav tako
indoevropske ter indijske paralele.
Težko verjamemo, da bi inkvizicija v enem samem stoletju popolnoma zatrla
trdovratno furlansko kmečko verovanje. Po Ginzburgovih podatkih pa se je zgodilo prav
to: okoli leta 1640 je bila javnost že tako prepričana, da benandanti niso dobrodelci, tem-
več čarovniki in čarovnice, da so to priznavali celo sami obtoženci. Njihova zborovanja so
bila obsojena kot druženja s hudičem in njihovo delovanje kot povzročanje škodljivih neu-
rij in toče. Da je bil ta očiščevalni proces dokaj hitro končan, dokazuje tudi furlansko ljud-
sko izročilo iz 19. in 20. stoletja, po katerem so benandanti sinonim za čarovnike ali ča-
rovnice. Procesi proti benandantom so se v Furlaniji vrstili še vse do leta 1749, vendar so
bili zadnjih sto let redki, tudi zaradi zmanjšanega zanimanja posvetne in cerkvene oblasti.
Še drugače je bilo v Istri, kjer se je tradicija ohranila vse do današnjega časa. Podobno
kot benandanti, ki so se nekoč imeli za »Kristusove vojščake«, so se tudi nekateri novo-
dobni istrski kresniki izrecno deklarirali za katolike, med svojimi breztelesnimi potovanji
pa so nosili s seboj križ ali zvon (Lipovec Čebron, 2008, 133).
Besedo dajmo še kritikom Ginzburgovih analiz. Umestni se zdijo njihovi očitki, da se
je avtor premalo posvetil družbenemu kontekstu in širšemu kulturnemu kontekstu ljud-
skih verovanj ter vprašanju, kdo so bili posredniki pri prenašanju idej ob prepletanjih ljud-
skega izročila s sestavinami visoke kulture (Martin, 1992, 620). Paola Zambelli je ugotavlja-
la, da so bile Menocchijeve »ljudske ideje« kontaminirane s strani sočasnih intelektualnih
aristotelijansko mislečih krogov iz Padove. Mogoči pa so bili tudi vplivi neoplatonizma,
hermetizma, astrologije, alkimije ipd. (Zambelli, 1996, zlasti pogl. 5). Tudi če sprejmemo
to razlago, še vedno ostane vprašanje, kakšen je bil pomen ljudskih verovanj, ki zagotovo
niso bila izmišljena ali celo posledica psihičnih bolezni, pač pa so imela svojo predzgodovi-
no in so v svojem jedru povsem pragmatična. To pomeni, da nimamo opravka le z anoma-
lijami, kontaminacijami in mutacijami, temveč z nečim, kar se je v postopku Ginzburgove
raziskave pokazalo za skoraj univerzalno v evrazijskem prostoru.
Drugo vprašanje je, koliko ljudskega in avtentičnega se je lahko ohranilo skozi ideo-
loško optiko preiskovalcev, ki so bili nehote postavljeni v vlogo etnologov ali antropolo-
gov. Žal ne vemo, kakšno (pred)znanje so imeli zasliševalci v teh dialogih in kakšna vpra-
šanja so zastavljali, saj je to iz zapisnikov le posredno razvidno. Na ta problem je opozoril
Franco Nardon, ki je obravnaval vse obdobje inkvizicijskih procesov, od leta 1574 do 1749
(Nardon, 1999, 51–56). Ugotovil je, da so se pogledi sodnikov v tem obdobju spreminjali v
smeri od dogmatičnosti do skepticizma, kar je bilo prepoznavno tudi pri samem vodenju
procesov. Na verodostojnost izjav obtožencev pa je po drugi strani vplivala grožnja mu-
čenja in zapora, če ne bi ugodili pričakovanjem sodne komisije. Zato izjave zaslišanih de-
jansko niso mogle biti povsem avtonomne in spontane.
Ne glede na kritične polemike posameznih zgodovinarjev o Ginzburgovih knjigah,
ki se dotikajo interpretacije virov, so arhivski zapisniki o Menocchiu dejstvo, ki ga ni mo-
goče ignorirati in potrebuje le še nekaj več komentarja in razlage. Moja razlaga ni šla v vse
širine, ki so jih nakazali različni drugi kritiki, saj temelji predvsem na regionalni in more-
bitni medkulturni sorodnosti furlanskih benandantov ter slovenskih kresnikov in vedom-
cev. Res pa je, da se v tej parcialni primerjavi skrivajo »možnosti interpretativne metode, ki
45
sestavlja človeka, je njegova duša (ki bi jo tudi v indijski kozmologiji lahko primerjali z et-
rom, akašo). Po indijskem pojmovanju je smrt potopitev v petero elementov (pancatvam
gatah). Menocchijeva prispodoba kozmosa kot jajca (Ginzburg, 2010, 114) ima prav tako
indoevropske ter indijske paralele.
Težko verjamemo, da bi inkvizicija v enem samem stoletju popolnoma zatrla
trdovratno furlansko kmečko verovanje. Po Ginzburgovih podatkih pa se je zgodilo prav
to: okoli leta 1640 je bila javnost že tako prepričana, da benandanti niso dobrodelci, tem-
več čarovniki in čarovnice, da so to priznavali celo sami obtoženci. Njihova zborovanja so
bila obsojena kot druženja s hudičem in njihovo delovanje kot povzročanje škodljivih neu-
rij in toče. Da je bil ta očiščevalni proces dokaj hitro končan, dokazuje tudi furlansko ljud-
sko izročilo iz 19. in 20. stoletja, po katerem so benandanti sinonim za čarovnike ali ča-
rovnice. Procesi proti benandantom so se v Furlaniji vrstili še vse do leta 1749, vendar so
bili zadnjih sto let redki, tudi zaradi zmanjšanega zanimanja posvetne in cerkvene oblasti.
Še drugače je bilo v Istri, kjer se je tradicija ohranila vse do današnjega časa. Podobno
kot benandanti, ki so se nekoč imeli za »Kristusove vojščake«, so se tudi nekateri novo-
dobni istrski kresniki izrecno deklarirali za katolike, med svojimi breztelesnimi potovanji
pa so nosili s seboj križ ali zvon (Lipovec Čebron, 2008, 133).
Besedo dajmo še kritikom Ginzburgovih analiz. Umestni se zdijo njihovi očitki, da se
je avtor premalo posvetil družbenemu kontekstu in širšemu kulturnemu kontekstu ljud-
skih verovanj ter vprašanju, kdo so bili posredniki pri prenašanju idej ob prepletanjih ljud-
skega izročila s sestavinami visoke kulture (Martin, 1992, 620). Paola Zambelli je ugotavlja-
la, da so bile Menocchijeve »ljudske ideje« kontaminirane s strani sočasnih intelektualnih
aristotelijansko mislečih krogov iz Padove. Mogoči pa so bili tudi vplivi neoplatonizma,
hermetizma, astrologije, alkimije ipd. (Zambelli, 1996, zlasti pogl. 5). Tudi če sprejmemo
to razlago, še vedno ostane vprašanje, kakšen je bil pomen ljudskih verovanj, ki zagotovo
niso bila izmišljena ali celo posledica psihičnih bolezni, pač pa so imela svojo predzgodovi-
no in so v svojem jedru povsem pragmatična. To pomeni, da nimamo opravka le z anoma-
lijami, kontaminacijami in mutacijami, temveč z nečim, kar se je v postopku Ginzburgove
raziskave pokazalo za skoraj univerzalno v evrazijskem prostoru.
Drugo vprašanje je, koliko ljudskega in avtentičnega se je lahko ohranilo skozi ideo-
loško optiko preiskovalcev, ki so bili nehote postavljeni v vlogo etnologov ali antropolo-
gov. Žal ne vemo, kakšno (pred)znanje so imeli zasliševalci v teh dialogih in kakšna vpra-
šanja so zastavljali, saj je to iz zapisnikov le posredno razvidno. Na ta problem je opozoril
Franco Nardon, ki je obravnaval vse obdobje inkvizicijskih procesov, od leta 1574 do 1749
(Nardon, 1999, 51–56). Ugotovil je, da so se pogledi sodnikov v tem obdobju spreminjali v
smeri od dogmatičnosti do skepticizma, kar je bilo prepoznavno tudi pri samem vodenju
procesov. Na verodostojnost izjav obtožencev pa je po drugi strani vplivala grožnja mu-
čenja in zapora, če ne bi ugodili pričakovanjem sodne komisije. Zato izjave zaslišanih de-
jansko niso mogle biti povsem avtonomne in spontane.
Ne glede na kritične polemike posameznih zgodovinarjev o Ginzburgovih knjigah,
ki se dotikajo interpretacije virov, so arhivski zapisniki o Menocchiu dejstvo, ki ga ni mo-
goče ignorirati in potrebuje le še nekaj več komentarja in razlage. Moja razlaga ni šla v vse
širine, ki so jih nakazali različni drugi kritiki, saj temelji predvsem na regionalni in more-
bitni medkulturni sorodnosti furlanskih benandantov ter slovenskih kresnikov in vedom-
cev. Res pa je, da se v tej parcialni primerjavi skrivajo »možnosti interpretativne metode, ki
45
