Page 44 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 44
nesnovna krajina krasa
Omenjal je »novi svet« izobilja, uživanja in brezdelja, ki po eni strani kaže na kmeč-
ke pripovedi o Indiji Koromandiji (Paese di Cuccagna), po drugi strani pa tudi na zgodnja
poročila o Ameriki (Ginzburg, 2010, 134). Italijanske in tudi v Furlaniji znane gastronom-
ske vizije Koromandije, z gorami iz sira ipd., zasledimo tudi v slovenskem ljudskem pripo-
vedništvu: na Koroškem je bila npr. znana verzija o gori z jezerom mleka na vrhu, s kate-
re se namesto italijanskih raviolov kotalijo v dolino štruklji (Möderndorfer, 1946, 350–52).
Tudi v tem primeru lahko z večjo gotovostjo datiramo obstoj takšnih ljudskih predstav že
pred 16. stoletje, kar se ujema z zaključki, ki jih je na podlagi študija italijanskih virov nap-
ravil Giuseppe Cocchiara (Cocchiara, 1956, 159–87).
Izročila o Paese di Cuccagna, Pays de Cocagne in Schlaraffenlandu so se obudila v
Evropi 13. in 14. stoletja. Boccaccio v Dekameronu (8.3) govori o hribu iz naribanega par-
mezana, na vrhu katerega se v juhi kuhajo makaroni in ravioli, ki se kotalijo v dolino k mi-
zam srečnih jedcev. Izvor ideje pa je še mnogo starejši. Lukian je v Resnični zgodbi ome-
nil otok iz sira v mlečnem morju, o brezskrbni deželi izobilja pa so pisali tudi drugi antični
avtorji, npr. Ezop in Herodot (več o tem: Šmitek, 2004, 252–56). Lukianova zgodba o siru
v morju mleka je že kar močno podobna Menocchijevi razlagi nastanka sveta s sirom in
črvi, kar doslej še ni bilo upoštevano. Bolj znan in prav tako star je indijski mit o pinjenju
mlečnega oceana (v prenesenem pomenu tudi Mlečne ceste), ki ga je omenil že Ginzburg.
Po drugi strani obstajajo tudi novejše in neposrednejše povezave med sirom in (ča-
rovniško) kreacijo gmotne dobrine: Na Slovenskem je znano, da znajo čarovnice nare-
diti maslo ali sir iz ukradenega mleka, pri čemer jim lahko v nekaterih primerih pomaga-
jo tudi živali, kot so ščurek, muren ali močerad (Mencej, 2006, 79–80, 255–56, 262). Tudi
v tem primeru se srečamo s pinjenjem mleka, ki lahko poteka na povsem magičen način
ali s pomočjo živalskih posrednikov. V indijskem primeru pinjenja, ki smo ga omenili zgo-
raj, so bogovi in demoni za vrv ter vrtljivo lopatico uporabili kačo Ananto in želvo Kurmo.
Zato je Ginzburg lahko ugotovil, da »po eni strani izvirajo te zamisli iz ustnega izro-
čila, ki je verjetno zelo staro, po drugi pa opozarjajo na vrsto motivov, značilnih za krivo-
verske skupine humanističnega porekla« (Ginzburg, 2010, 17). Vsekakor so v večjem delu
»substrat kmečkih verovanj, ki je bil star več stoletij in ni nikoli čisto izumrl. Reformaci-
ja je s tem, ko je prelomila skorjo verske enotnosti, posredno omogočila, da so ta vero-
vanja spet prišla na plan« (Ginzburg, 2010, 50). Ginzburg to občutje sveta imenuje »ele-
mentarni, instinktivni materializem« in »nagonski kmečki materializem« (Ginzburg, 2010,
104, 183).
Odločilna momenta sta bila tako reformacija kot tudi spremljajoče širjenje tiska:
»Po zaslugi prve si je preprost mlinar upal vzeti besedo in povedati svoje mnenje o Cerkvi
in svetu, tisk pa mu je dal na voljo besede, da je izrazil svoj zamegljen in nerazločen pog-
led na svet, ki je vrel v njem« (Ginzburg, 2010, 101). Zelo verjetno je k temu prispeval tudi
vpliv krščanskih apokrifov, ki se je v svojem času (od 6. do 8. stoletja) z bizantinsko ek-
spanzijo prek Balkana in Istre razširil vse do Ravenne, manj vidno, a še vedno dejavno pa
je vplival še tudi pozneje in pustil sledove povsod po Evropi.
Menocchio si je po svoji lastni izjavi v Benetkah kupil knjigo Il fioretto della Bibbia, ki je
bila prevod srednjeveške katalonske kronike iz 14. in 15. stoletja in je poleg drugih tekstov
vsebovala tudi apokrifne evangelije (Ginzburg, 2010, 62–63). V njej je bilo mogoče preb-
rati, da se človek po smrti vrne k štirim elementom (Ginzburg, 2010, 185). V poznosre-
dnjeveški Evropi so bili elementi zemlja, voda, ogenj, zrak in eter. Zadnji, peti element, ki
44
Omenjal je »novi svet« izobilja, uživanja in brezdelja, ki po eni strani kaže na kmeč-
ke pripovedi o Indiji Koromandiji (Paese di Cuccagna), po drugi strani pa tudi na zgodnja
poročila o Ameriki (Ginzburg, 2010, 134). Italijanske in tudi v Furlaniji znane gastronom-
ske vizije Koromandije, z gorami iz sira ipd., zasledimo tudi v slovenskem ljudskem pripo-
vedništvu: na Koroškem je bila npr. znana verzija o gori z jezerom mleka na vrhu, s kate-
re se namesto italijanskih raviolov kotalijo v dolino štruklji (Möderndorfer, 1946, 350–52).
Tudi v tem primeru lahko z večjo gotovostjo datiramo obstoj takšnih ljudskih predstav že
pred 16. stoletje, kar se ujema z zaključki, ki jih je na podlagi študija italijanskih virov nap-
ravil Giuseppe Cocchiara (Cocchiara, 1956, 159–87).
Izročila o Paese di Cuccagna, Pays de Cocagne in Schlaraffenlandu so se obudila v
Evropi 13. in 14. stoletja. Boccaccio v Dekameronu (8.3) govori o hribu iz naribanega par-
mezana, na vrhu katerega se v juhi kuhajo makaroni in ravioli, ki se kotalijo v dolino k mi-
zam srečnih jedcev. Izvor ideje pa je še mnogo starejši. Lukian je v Resnični zgodbi ome-
nil otok iz sira v mlečnem morju, o brezskrbni deželi izobilja pa so pisali tudi drugi antični
avtorji, npr. Ezop in Herodot (več o tem: Šmitek, 2004, 252–56). Lukianova zgodba o siru
v morju mleka je že kar močno podobna Menocchijevi razlagi nastanka sveta s sirom in
črvi, kar doslej še ni bilo upoštevano. Bolj znan in prav tako star je indijski mit o pinjenju
mlečnega oceana (v prenesenem pomenu tudi Mlečne ceste), ki ga je omenil že Ginzburg.
Po drugi strani obstajajo tudi novejše in neposrednejše povezave med sirom in (ča-
rovniško) kreacijo gmotne dobrine: Na Slovenskem je znano, da znajo čarovnice nare-
diti maslo ali sir iz ukradenega mleka, pri čemer jim lahko v nekaterih primerih pomaga-
jo tudi živali, kot so ščurek, muren ali močerad (Mencej, 2006, 79–80, 255–56, 262). Tudi
v tem primeru se srečamo s pinjenjem mleka, ki lahko poteka na povsem magičen način
ali s pomočjo živalskih posrednikov. V indijskem primeru pinjenja, ki smo ga omenili zgo-
raj, so bogovi in demoni za vrv ter vrtljivo lopatico uporabili kačo Ananto in želvo Kurmo.
Zato je Ginzburg lahko ugotovil, da »po eni strani izvirajo te zamisli iz ustnega izro-
čila, ki je verjetno zelo staro, po drugi pa opozarjajo na vrsto motivov, značilnih za krivo-
verske skupine humanističnega porekla« (Ginzburg, 2010, 17). Vsekakor so v večjem delu
»substrat kmečkih verovanj, ki je bil star več stoletij in ni nikoli čisto izumrl. Reformaci-
ja je s tem, ko je prelomila skorjo verske enotnosti, posredno omogočila, da so ta vero-
vanja spet prišla na plan« (Ginzburg, 2010, 50). Ginzburg to občutje sveta imenuje »ele-
mentarni, instinktivni materializem« in »nagonski kmečki materializem« (Ginzburg, 2010,
104, 183).
Odločilna momenta sta bila tako reformacija kot tudi spremljajoče širjenje tiska:
»Po zaslugi prve si je preprost mlinar upal vzeti besedo in povedati svoje mnenje o Cerkvi
in svetu, tisk pa mu je dal na voljo besede, da je izrazil svoj zamegljen in nerazločen pog-
led na svet, ki je vrel v njem« (Ginzburg, 2010, 101). Zelo verjetno je k temu prispeval tudi
vpliv krščanskih apokrifov, ki se je v svojem času (od 6. do 8. stoletja) z bizantinsko ek-
spanzijo prek Balkana in Istre razširil vse do Ravenne, manj vidno, a še vedno dejavno pa
je vplival še tudi pozneje in pustil sledove povsod po Evropi.
Menocchio si je po svoji lastni izjavi v Benetkah kupil knjigo Il fioretto della Bibbia, ki je
bila prevod srednjeveške katalonske kronike iz 14. in 15. stoletja in je poleg drugih tekstov
vsebovala tudi apokrifne evangelije (Ginzburg, 2010, 62–63). V njej je bilo mogoče preb-
rati, da se človek po smrti vrne k štirim elementom (Ginzburg, 2010, 185). V poznosre-
dnjeveški Evropi so bili elementi zemlja, voda, ogenj, zrak in eter. Zadnji, peti element, ki
44
