Page 56 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 56
nesnovna krajina krasa
vljen vzeti v službo pod pogojem, da je sposoben zapraviti ogromne količine denarja, kar
je fantu tretji dan tudi uspelo. Pravljica se nadaljuje takole:
Tiste tri dni je gospod šival hlače, ki so imele sedem sežnjev dolgo rit, in napravil
mu je sedem sežnjem visok steber, da se je na njem lahko sedelo, stalo, ležalo. Če-
trti dan ga pelje k stebru, ga preobleče v tiste brgeše (hlače), ga postavi na steber
in mu reče, da bo sedem let gor; gospod ga popusti in gre dalje. V teh sedmih letih
mu snubi gospodično pri bogatem grofu. Kadar preteče sedem let, pride gospod k
njemu in mu pove, da mu je sesnubil, ga vzame dol, založi si drugi konec žaklja (ki
je bil uže poln gnoja) na ramo in gresta v mesto k tistej punci.
Medtem ko je bil grofov sin v prejšnji pravljici ‚na smrt bola‘, je kmečki sin v tej pra-
vljici ‚zaraščen in zanemarjen‘ – obe stanji ponazarjata stanje mrtvih, »kot bi prišla iz gro-
ba« – nekakšno preroditev – kar je v iniciacijskih ritualih pogoj za napredovanje v višji
družbeni položaj. Šularček pa je obenem tudi zamaskirani pravljični ženin, kot so v drugih
pravljicah npr. Hlevar, Pepelka ali Mačjekožka. Pravljični junak je v stanju, kakršnega sim-
bolizira njegova maska, namreč v prehajanju, iz katerega bo izšel prerojen (Kropej, 1995,
107). Ta kraška pravljica sodi v mednarodno razširjen pravljični tip ATU 361 »Medvedje-
kožec« (»Bear-skin«), v njej se pojavlja tudi motiv »lažne neveste«, ki je v pravljici pred-
stavljena kot sestra, ki zavrne zaraščenega mladeniča, ko pa se pojavi kot lep in bogat
ženin, se iz zavisti ubije, njeno dušo pa vzame vrag, ki je s tem dobil svoje plačilo (Kropej,
1995, 105–07). Tudi ta motiv se zdi povezan s starimi poročnimi apotropejskimi šegami, ki
imajo namen zlo odvrniti od mladoporočencev in ga prenesti na »žrtev«, predstavljajočo
nekakšno odkupnino, ki jo zahteva htonsko božanstvo za povračilo.
Še najkonvencionalnejša je pravljica št. 2 »Ot angha vandrouca kaku je rejšu ano
hčer ot angha ghrofa jen se je ožêno ž njuo” (ATU 300 »Dragon-Slayer”), ki jo je Žvabu
pripovedoval mladenič J. Zlobec, star 26 let, v Ponikvah pri Sežani. Ta pravljica ohranja
klasično formo tega mednarodno izjemno razširjenega pravljičnega tipa, o katerem je že
konec 19. stoletja Edwin Sidney Hartland napisal monografijo (Hartland, 1894–96), Vla-
dimir Jakovljevič Propp pa je to pravljico označil za osnovno pravljico, ki je prototip vsem
ostalim (Propp, 2005 [1928]). Ta pravljica tudi ohranja model osnovnega mitološkega ar-
hetipa, Indra – Vritra, in vsebuje številne alegorije, ki imajo simbolično sporočilnost.
Ljudska religioznost je tokrat kačo ali zmaja, ki običajno nastopata v tem pravljič-
nem tipu, nadomestila s hudičem:
Potle mu (vandrovcu) je oštir povedou taku v poduobi kokǝr ana kača, ki ima
sedǝm glav, se je kokǝr mislemo hudič vǝrhu u tisto kaču jen to mesto je izdanu hu-
diči jen pride vsak večier po angha človeka jenu vsak večer u drügo hišo dǝnǝs u
ano, jutre u drügo jen taku naprej vsak večier. Jen glih nǝcoj jema prijt u hrajščinu
po ta starši hčer tistga grofa.
Vpliv krščanske religioznosti se kaže tudi v nadaljevanju pripovedi, ko pridejo do
vode, ki alegorično predstavlja mejo med dvema svetovoma:
Kadr su konje naprjeghli se usjedesta hor, vandrouc jen hči jen kučer jen ghreju nap-
rej po cesti jen prideju do ane tekuoče uode na must kǝ je čes tisto uodo jen uan-
di ustaveju konje kǝ je bla na mosti ana mati božja al pil matere božje, uondi ghr-
jesta dol vandrouc jenu hči jen uondi ji ukaže vandrouc molt ane molitvǝ, kokr je on
56
vljen vzeti v službo pod pogojem, da je sposoben zapraviti ogromne količine denarja, kar
je fantu tretji dan tudi uspelo. Pravljica se nadaljuje takole:
Tiste tri dni je gospod šival hlače, ki so imele sedem sežnjev dolgo rit, in napravil
mu je sedem sežnjem visok steber, da se je na njem lahko sedelo, stalo, ležalo. Če-
trti dan ga pelje k stebru, ga preobleče v tiste brgeše (hlače), ga postavi na steber
in mu reče, da bo sedem let gor; gospod ga popusti in gre dalje. V teh sedmih letih
mu snubi gospodično pri bogatem grofu. Kadar preteče sedem let, pride gospod k
njemu in mu pove, da mu je sesnubil, ga vzame dol, založi si drugi konec žaklja (ki
je bil uže poln gnoja) na ramo in gresta v mesto k tistej punci.
Medtem ko je bil grofov sin v prejšnji pravljici ‚na smrt bola‘, je kmečki sin v tej pra-
vljici ‚zaraščen in zanemarjen‘ – obe stanji ponazarjata stanje mrtvih, »kot bi prišla iz gro-
ba« – nekakšno preroditev – kar je v iniciacijskih ritualih pogoj za napredovanje v višji
družbeni položaj. Šularček pa je obenem tudi zamaskirani pravljični ženin, kot so v drugih
pravljicah npr. Hlevar, Pepelka ali Mačjekožka. Pravljični junak je v stanju, kakršnega sim-
bolizira njegova maska, namreč v prehajanju, iz katerega bo izšel prerojen (Kropej, 1995,
107). Ta kraška pravljica sodi v mednarodno razširjen pravljični tip ATU 361 »Medvedje-
kožec« (»Bear-skin«), v njej se pojavlja tudi motiv »lažne neveste«, ki je v pravljici pred-
stavljena kot sestra, ki zavrne zaraščenega mladeniča, ko pa se pojavi kot lep in bogat
ženin, se iz zavisti ubije, njeno dušo pa vzame vrag, ki je s tem dobil svoje plačilo (Kropej,
1995, 105–07). Tudi ta motiv se zdi povezan s starimi poročnimi apotropejskimi šegami, ki
imajo namen zlo odvrniti od mladoporočencev in ga prenesti na »žrtev«, predstavljajočo
nekakšno odkupnino, ki jo zahteva htonsko božanstvo za povračilo.
Še najkonvencionalnejša je pravljica št. 2 »Ot angha vandrouca kaku je rejšu ano
hčer ot angha ghrofa jen se je ožêno ž njuo” (ATU 300 »Dragon-Slayer”), ki jo je Žvabu
pripovedoval mladenič J. Zlobec, star 26 let, v Ponikvah pri Sežani. Ta pravljica ohranja
klasično formo tega mednarodno izjemno razširjenega pravljičnega tipa, o katerem je že
konec 19. stoletja Edwin Sidney Hartland napisal monografijo (Hartland, 1894–96), Vla-
dimir Jakovljevič Propp pa je to pravljico označil za osnovno pravljico, ki je prototip vsem
ostalim (Propp, 2005 [1928]). Ta pravljica tudi ohranja model osnovnega mitološkega ar-
hetipa, Indra – Vritra, in vsebuje številne alegorije, ki imajo simbolično sporočilnost.
Ljudska religioznost je tokrat kačo ali zmaja, ki običajno nastopata v tem pravljič-
nem tipu, nadomestila s hudičem:
Potle mu (vandrovcu) je oštir povedou taku v poduobi kokǝr ana kača, ki ima
sedǝm glav, se je kokǝr mislemo hudič vǝrhu u tisto kaču jen to mesto je izdanu hu-
diči jen pride vsak večier po angha človeka jenu vsak večer u drügo hišo dǝnǝs u
ano, jutre u drügo jen taku naprej vsak večier. Jen glih nǝcoj jema prijt u hrajščinu
po ta starši hčer tistga grofa.
Vpliv krščanske religioznosti se kaže tudi v nadaljevanju pripovedi, ko pridejo do
vode, ki alegorično predstavlja mejo med dvema svetovoma:
Kadr su konje naprjeghli se usjedesta hor, vandrouc jen hči jen kučer jen ghreju nap-
rej po cesti jen prideju do ane tekuoče uode na must kǝ je čes tisto uodo jen uan-
di ustaveju konje kǝ je bla na mosti ana mati božja al pil matere božje, uondi ghr-
jesta dol vandrouc jenu hči jen uondi ji ukaže vandrouc molt ane molitvǝ, kokr je on
56
