Page 79 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 79
mitska krajina gropade v okviru ustnega izročila na krasu in širše
vrstila romanja k »sveti« smreki pri Vitanju, kar je Cerkev naposled prepovedala (Šmitek,
1998, 65–67). Vero v terapevtske sposobnosti svetih dreves dokazuje slovenska in slovan-
ska beseda »zdravje«, ki je pomenila »iz dobrega drevesa«. Predmet kulta niso bila obrav-
navana kot drevesa sama po sebi, temveč drevesa kot bivališča božanskih ali demonskih
sil (Šmitek, 2004, 75–86).
Mati, Pri materi, matjušk
V Gropadi je bil kamen po imenu Mati predvsem znanilec domačega (kamen se nahaja na
poti v Gropado), pri kamnu so domačini na poti domov počivali. Neposredno je kamen
povezan z napovedjo vremena, dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi kamni okrog
njega suhi, so Gropajci rekli »Matjušk se je uscal in bo menjalo vrem.« (Milko Grgič in Silva-
na Kalc, 3. 7. 2014, intervju Mirta Čok in Katja Hrobat Virloget).
Mati iz Gropade spominja na groteskna, vulgarna izročila o babah kot folklornih
bitjih, skalah ali delih pokrajine. Na gropajsko Mater spominja povedka iz Rodika, kjer
se baba »poščije in njena voda je kakor gorek dež. In zato rečejo njeni sapi v Rodiku uscanka
in dežju uscankin dež« (Peršolja, 2000, 27). V Rodiškem izročilu postane babin urin dež,
njen prdec veter, ko dvigne krilo, pa posije sonce (Peršolja, 2000, 27; Hrobat, 2010a, 207–
14). Na splošno je baba povezana z vodo ali prek nahajališč skal ob vodi (Vince-Pallua
1995/96) ali prek povezave s padavinskimi pojavi (baba kot mesto prihoda nevihtnih obla-
kov, npr. Železna Babica pri Lokvi, baba, ki naj bi prinašala točo na Veliki Planini itd.) ali
prek pridevnikov za mokroto (smrkava, blatna).
Po slovanskem svetu se po babi imenujejo najrazličnejše stvari (Ternovskaja, Tol-
stoj, 1995, 122–23). Na splošno v arhitekturi baba označuje nekaj, kar služi za oporo,
osnovo, podlago. Po eni strani označuje stare, iztrošene, nerodovitne (npr. baba kot star-
ka, čarovnica z negativnimi lastnostmi), po drugi strani pa mlade, žive, bujne, rodne stva-
ri (npr. baba kot mlada ženska, mati, samica – z zdravo življenjsko močjo, telesno privlač-
nostjo, plodnostjo itd.) (Piškur, 1965). Enako potrjujejo izročila o babi kot zadnjem snopu
pri metvi ali žetvi, tako v Sloveniji kot širše v Evropi. Medtem ko so ponekod v sloven-
skem izročilu »babo ubili« (Ravnik, Šega, Ložar-Podlogar, 2007, 18; v Križu na Krasu zaž-
gali in zaželeli »h leti taku«), so na Dolenjskem pravili, »kako rodi« (Piškur, 1965). V iz-
ročilih o Železni Babici, Devi, Makurški, Mori iz Prelož, Lokve, Bazovice na Krasu (Čok,
2012, 47) je ravno tako mogoče prepoznati dva nasprotna vidika ženskih likov, starega in
mladega, ki bi lahko bila povezana s plodno in neplodno polovico leta (Stara baba v hrva-
škem in srbskem izročilu označuje zimo (Marjanić, 2003, 1998)) (glej več v Hrobat Virlo-
get, 2012; 2013; 2014; Pleterski, 2014).
V kraški krajini in v neposredni okolici smo v času trajanja projekta »LIVING LAN-
DSCAPE« naleteli na več novih skalnih bab (med Zavrhkom in Barko, pri Slopah, v Pre-
ložah – glej Pleterski, 2015), kar nakazuje, da so bile skalne babe pogost mitski element v
vaških krajinah. Baba se po celotnem slovanskem svetu povezuje z goro, toponimi enači-
jo dele telesa babe s segmenti gore (Babin kolk, koleno, glava, zob itd.) (Čausidis, 2008,
274–78). Iz kraškega in ligurskega izročila, po katerem so otroku, ki je padel na tla, rekli,
da je poljubil »šmrkavo« babo/la vecchia/maimunna (Hrobat Virloget, 2013, 154), je mo-
goče sklepati, da baba ne more biti nič drugega kot zemlja oziroma krajina sama. Pone-
kod so bile skalne babe vključene v obredja, darovanja (npr. Velika planina, Golac v Čiča-
79
vrstila romanja k »sveti« smreki pri Vitanju, kar je Cerkev naposled prepovedala (Šmitek,
1998, 65–67). Vero v terapevtske sposobnosti svetih dreves dokazuje slovenska in slovan-
ska beseda »zdravje«, ki je pomenila »iz dobrega drevesa«. Predmet kulta niso bila obrav-
navana kot drevesa sama po sebi, temveč drevesa kot bivališča božanskih ali demonskih
sil (Šmitek, 2004, 75–86).
Mati, Pri materi, matjušk
V Gropadi je bil kamen po imenu Mati predvsem znanilec domačega (kamen se nahaja na
poti v Gropado), pri kamnu so domačini na poti domov počivali. Neposredno je kamen
povezan z napovedjo vremena, dežja. Ko je bil kamen moker in so bili drugi kamni okrog
njega suhi, so Gropajci rekli »Matjušk se je uscal in bo menjalo vrem.« (Milko Grgič in Silva-
na Kalc, 3. 7. 2014, intervju Mirta Čok in Katja Hrobat Virloget).
Mati iz Gropade spominja na groteskna, vulgarna izročila o babah kot folklornih
bitjih, skalah ali delih pokrajine. Na gropajsko Mater spominja povedka iz Rodika, kjer
se baba »poščije in njena voda je kakor gorek dež. In zato rečejo njeni sapi v Rodiku uscanka
in dežju uscankin dež« (Peršolja, 2000, 27). V Rodiškem izročilu postane babin urin dež,
njen prdec veter, ko dvigne krilo, pa posije sonce (Peršolja, 2000, 27; Hrobat, 2010a, 207–
14). Na splošno je baba povezana z vodo ali prek nahajališč skal ob vodi (Vince-Pallua
1995/96) ali prek povezave s padavinskimi pojavi (baba kot mesto prihoda nevihtnih obla-
kov, npr. Železna Babica pri Lokvi, baba, ki naj bi prinašala točo na Veliki Planini itd.) ali
prek pridevnikov za mokroto (smrkava, blatna).
Po slovanskem svetu se po babi imenujejo najrazličnejše stvari (Ternovskaja, Tol-
stoj, 1995, 122–23). Na splošno v arhitekturi baba označuje nekaj, kar služi za oporo,
osnovo, podlago. Po eni strani označuje stare, iztrošene, nerodovitne (npr. baba kot star-
ka, čarovnica z negativnimi lastnostmi), po drugi strani pa mlade, žive, bujne, rodne stva-
ri (npr. baba kot mlada ženska, mati, samica – z zdravo življenjsko močjo, telesno privlač-
nostjo, plodnostjo itd.) (Piškur, 1965). Enako potrjujejo izročila o babi kot zadnjem snopu
pri metvi ali žetvi, tako v Sloveniji kot širše v Evropi. Medtem ko so ponekod v sloven-
skem izročilu »babo ubili« (Ravnik, Šega, Ložar-Podlogar, 2007, 18; v Križu na Krasu zaž-
gali in zaželeli »h leti taku«), so na Dolenjskem pravili, »kako rodi« (Piškur, 1965). V iz-
ročilih o Železni Babici, Devi, Makurški, Mori iz Prelož, Lokve, Bazovice na Krasu (Čok,
2012, 47) je ravno tako mogoče prepoznati dva nasprotna vidika ženskih likov, starega in
mladega, ki bi lahko bila povezana s plodno in neplodno polovico leta (Stara baba v hrva-
škem in srbskem izročilu označuje zimo (Marjanić, 2003, 1998)) (glej več v Hrobat Virlo-
get, 2012; 2013; 2014; Pleterski, 2014).
V kraški krajini in v neposredni okolici smo v času trajanja projekta »LIVING LAN-
DSCAPE« naleteli na več novih skalnih bab (med Zavrhkom in Barko, pri Slopah, v Pre-
ložah – glej Pleterski, 2015), kar nakazuje, da so bile skalne babe pogost mitski element v
vaških krajinah. Baba se po celotnem slovanskem svetu povezuje z goro, toponimi enači-
jo dele telesa babe s segmenti gore (Babin kolk, koleno, glava, zob itd.) (Čausidis, 2008,
274–78). Iz kraškega in ligurskega izročila, po katerem so otroku, ki je padel na tla, rekli,
da je poljubil »šmrkavo« babo/la vecchia/maimunna (Hrobat Virloget, 2013, 154), je mo-
goče sklepati, da baba ne more biti nič drugega kot zemlja oziroma krajina sama. Pone-
kod so bile skalne babe vključene v obredja, darovanja (npr. Velika planina, Golac v Čiča-
79
