Page 74 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 74
nesnovna krajina krasa
tem na nas, je rjeku. In mi čutimo pod to lipo, da nam daje neki mudrusti. Kašenbot, je rjeku,
so pršli gor u krošnjo stari buguvi, stari bugouvi so nam nam pršepetavali k‘šne pametne misli
…« (Čok, 2015; Boris Čok, 3. 4. 2015, Matavun).
Pri križu, Na počivališču, Počivalo
Eden pomembnejših elementov folklore v Gropadi so počivala za pogrebce, ki se na-
hajajo na cesti med Gropado in Bazovico. Še danes stoji tu kamnit podstavek nekdanje-
ga kamnitega križa, obdan z železnimi okovi, za njim pa stoji večji kovinski križ. Križ na
mestu, kjer so pogrebci ob pogrebni procesiji lahko počivali, naj bi postavili leta 1908 …
»Aja, to je zanimivo, križ jə bil narejen taužent devetsto osem, to kar so mi pripovedovali
bodisi sestrična od mojega očeta kot tudi mama moja. Križ je bil narejen s kamnja križ
dva metra in meter so naredili iz kamnja za počastit mrtve iz Gropade v Bazovico, ker
tam je bilo edino pokopališče. Zgodilo se da je bil gospod iz Gropade vinjen ga je z enim
kamnjom razbil … Pravijo, da je en mesec kasneje v hišo njegovo zadela strela in njegova
hiša je bila iz slame in se mu je vžgala hiša« (Aleksander Calza (Kalza), 27. 11. 2013 in 11. 12.
2013; Hrobat, 2010a, 111). Na kamnitem podstavku križa so sicer vpisane sledeče letnice:
1907, 1943, 1969.
»Ko sem bil majhen…do 75-a so še imeli mrtve doma…so ženske molile in hodile
čuvat…in potem so nosili iz cerkve tle peš v Bazovico, in mism da skora na polovici poti
je biu en križ, tm so se ustavli ldje so p›čivali in pol šli naprej do pokopališča…« (Pavel Pe-
čar, 27. 11. 2013). Krsto s pokojnikom je nosilo več moških: »Jih je bilo vedno deset, da so se
vrstili so se ustavli dole pr križi, ki je blo bolj nizko, je bilo počivališče vmes Gropade in Bazovi-
ce« (Vladimir Kalc, 13. 11. 2013, intervju Lovrenc Butina in Nenad Smajila).
Pri križu so položili pokojnika na tla in opravili molitev zanj: »Tam so se ustavli, su
počivali, in je guspod molu … tu je blo zaradi tega, ku je blu na polovici ceste, so bli trudni
nest v šterih … uondi je blo kukr za počivat, da su se odpočili in duhovnik je muolil« (Marija Sil-
vana Kalc, 3. 7. 2014).
Simbolni pomen gropajskega izročila je za razliko od večine drugih, označenih le
s kamnom, drevesom ali križiščem, poudarjen z vklesanimi besedami: »Tukaj počivajo
pogrebci s pokojnimi iz Gropade«.
Postanka na takih obrednih mestih ne gre pripisati utrujenosti nosačev pokojnika, temveč
navadi, tradiciji, kot pove sogovornica za mrtva počivala pri Brestovici: Tud če ni blo pot-
rebe, ma təm se je vedno ustavlo. Tu je bla tista navada, stara, ne, kaj jəs vem, da se ustavəš
təm, no (Hrobat, 2010a, 114).
Mesta, kjer so se ustavili s pokojnikom, ga postavili na tla, opravili molitev zanj in
zamenjali nosače krste, so se po Krasu različno imenovala: mrtva ali mrtvaška počivala,
mrtvaški hrib, mrtvaški breg, počivala, križen drev. Da ne bi prihajalo do zmede zaradi
različnih poimenovanj, so bila poimenovana mrtva počivala po ledinskih imenih pri Orle-
ku in pri Brestovici (Hrobat, 2010a, 107–19; Hrobat, 2010b). Po svoji simboliki obredne-
ga postanka s pokojnikom mrtva počivala spominjajo na tradicijo miril na južnem Balka-
nu (Hrvaška, BiH, Črna Gora) in križen drevov/gozdov ter karsikko-tradicijo na Baltiku
(Estonija, Finska), le da so se mirila in karsikko-tradicije razvile v prave pogrebne spome-
nike za posameznikove duše (Katić, 2012; Vilkuna, 1993).
74
tem na nas, je rjeku. In mi čutimo pod to lipo, da nam daje neki mudrusti. Kašenbot, je rjeku,
so pršli gor u krošnjo stari buguvi, stari bugouvi so nam nam pršepetavali k‘šne pametne misli
…« (Čok, 2015; Boris Čok, 3. 4. 2015, Matavun).
Pri križu, Na počivališču, Počivalo
Eden pomembnejših elementov folklore v Gropadi so počivala za pogrebce, ki se na-
hajajo na cesti med Gropado in Bazovico. Še danes stoji tu kamnit podstavek nekdanje-
ga kamnitega križa, obdan z železnimi okovi, za njim pa stoji večji kovinski križ. Križ na
mestu, kjer so pogrebci ob pogrebni procesiji lahko počivali, naj bi postavili leta 1908 …
»Aja, to je zanimivo, križ jə bil narejen taužent devetsto osem, to kar so mi pripovedovali
bodisi sestrična od mojega očeta kot tudi mama moja. Križ je bil narejen s kamnja križ
dva metra in meter so naredili iz kamnja za počastit mrtve iz Gropade v Bazovico, ker
tam je bilo edino pokopališče. Zgodilo se da je bil gospod iz Gropade vinjen ga je z enim
kamnjom razbil … Pravijo, da je en mesec kasneje v hišo njegovo zadela strela in njegova
hiša je bila iz slame in se mu je vžgala hiša« (Aleksander Calza (Kalza), 27. 11. 2013 in 11. 12.
2013; Hrobat, 2010a, 111). Na kamnitem podstavku križa so sicer vpisane sledeče letnice:
1907, 1943, 1969.
»Ko sem bil majhen…do 75-a so še imeli mrtve doma…so ženske molile in hodile
čuvat…in potem so nosili iz cerkve tle peš v Bazovico, in mism da skora na polovici poti
je biu en križ, tm so se ustavli ldje so p›čivali in pol šli naprej do pokopališča…« (Pavel Pe-
čar, 27. 11. 2013). Krsto s pokojnikom je nosilo več moških: »Jih je bilo vedno deset, da so se
vrstili so se ustavli dole pr križi, ki je blo bolj nizko, je bilo počivališče vmes Gropade in Bazovi-
ce« (Vladimir Kalc, 13. 11. 2013, intervju Lovrenc Butina in Nenad Smajila).
Pri križu so položili pokojnika na tla in opravili molitev zanj: »Tam so se ustavli, su
počivali, in je guspod molu … tu je blo zaradi tega, ku je blu na polovici ceste, so bli trudni
nest v šterih … uondi je blo kukr za počivat, da su se odpočili in duhovnik je muolil« (Marija Sil-
vana Kalc, 3. 7. 2014).
Simbolni pomen gropajskega izročila je za razliko od večine drugih, označenih le
s kamnom, drevesom ali križiščem, poudarjen z vklesanimi besedami: »Tukaj počivajo
pogrebci s pokojnimi iz Gropade«.
Postanka na takih obrednih mestih ne gre pripisati utrujenosti nosačev pokojnika, temveč
navadi, tradiciji, kot pove sogovornica za mrtva počivala pri Brestovici: Tud če ni blo pot-
rebe, ma təm se je vedno ustavlo. Tu je bla tista navada, stara, ne, kaj jəs vem, da se ustavəš
təm, no (Hrobat, 2010a, 114).
Mesta, kjer so se ustavili s pokojnikom, ga postavili na tla, opravili molitev zanj in
zamenjali nosače krste, so se po Krasu različno imenovala: mrtva ali mrtvaška počivala,
mrtvaški hrib, mrtvaški breg, počivala, križen drev. Da ne bi prihajalo do zmede zaradi
različnih poimenovanj, so bila poimenovana mrtva počivala po ledinskih imenih pri Orle-
ku in pri Brestovici (Hrobat, 2010a, 107–19; Hrobat, 2010b). Po svoji simboliki obredne-
ga postanka s pokojnikom mrtva počivala spominjajo na tradicijo miril na južnem Balka-
nu (Hrvaška, BiH, Črna Gora) in križen drevov/gozdov ter karsikko-tradicijo na Baltiku
(Estonija, Finska), le da so se mirila in karsikko-tradicije razvile v prave pogrebne spome-
nike za posameznikove duše (Katić, 2012; Vilkuna, 1993).
74
