Page 76 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 76
nesnovna krajina krasa
čevanja »domačega« in »tujega« kot sosedovega, temveč tudi »tujega« kot onstranske-
ga, nadnaravnega (Hrobat, 2009). Srenjske meje bi lahko opredelili z besedo sveto3, kot
jo v povezavi s kategorijo meje opredeljuje Veikko Anttonen. Finska in estonska beseda
za »sveto« (pyhä, püha) sta bili sprejeti iz protogermanskega jezika kot geografska termi-
na za označevanje krajev in mej (med sosednimi naseljenci, poseljenega območja) v pok-
rajini, ki so se od drugih mest razločevala kot »nevarna«, »označena«, »prepovedana« in
kot mesta za prehodne situacije ter obredna obnašanja (Anttonnen 2003, 299; 2000, 280).
Hrast
Najbolj poznan tradicijski element v gropajski krajini je hrast, ki naj bi bil obdarjen z zdra-
vilnimi močmi. Tisti, ki so bili v njegovi bližini, ga tudi objeli, naj bi ozdraveli, nekateri naj
bi si odtrgali vejico drevesa za varovanje pred zlimi silami (Čok, 2012, 86),
»saj naj bi jim ljudski zdravilci svetovali, da naj položijo odtrgano vejico ali list tja,
kamor je bilo »nekaj slabega« in ta list naj bi posrkal slabo energijo. Poleg hrastove-
ga lista naj bi za odganjanje zlih, slabih sil uporabljali tudi bršljan, praprot in moko-
vec […]. Po nekem naključju je en star nono, je rjeku, uf se je čutil strašno slabou…
grem jast h tistmu našmu hrast … če bom že umrov, naj umrem pod njim … no, in
on je šel v bistvi ke pod ta hrast, se je usel pod hrast in seveda je začemu (op. zas-
pal), ne vem kolko cajta je čemel pod tistem hrastu, al eno uro, pol ure … ampak,
ku se je zbedu, je bil ku prerojen, se je čutu ku prerojen … ku se je tu pršlu naoku-
li se je tu širlo, so ljudje začeli hodit ke, tud kšne bolne, take bolehne ljudi so vozili,
so jih pustili pod tistim hrastom neki cajta … in tu se je razvedlo še bolj širše…taku
se je razvedlo, da so Brkinci, ku so s sunčne strani hodili u sejem u Sežano skrenli
s poti v Bazovici, ku je bila stara cesarska pot pruti Sežani čez Bazovice so skren-
li na gropajsko pot uondi gor do hrasta in pustili v eni ogradci nutr tisto živino, ki so
jo prpelali živino v sejem za prodat…da se je tam tisti ogradi reklo in se ji še zme-
rom pravi brćinska štala. No šli so pod hrast, ga objemali. […] Torej naj bi se Brkin-
ci namenoma odpravili na pot mimo Gropade, za to, da so šli mimo hrasta. Ta moč,
svetost, ki so jo pripisovali hrastu, je močno zmotila gropajskega župnika in zato se
je odločil, da ga bo »blagoslovil«, torej približal oziroma ga prežel s krščanskim du-
hom in mu na ta način dal tudi neko »formalno« priznanje s strani cerkve: »to je šlo
strašno na živce gropajskemu župniki … ki so hodili ke namesto, da bi pršli k njemi
… tku, da en dan se je, ku je bil ta sejem in je blu speli puno ludi okrog tega hrsat,
je pršu ke pud ta hrast, je bil upravlen kukr za mašo, je šeu okoli hratsa in ga štir-
krat poškrofu sz žegnano vuodo … in kaj so nardili ljudje, niso nč protestirali, vsak
je uzel ven sz takvina en čentežim, dva in so mu dali in je bou kontekt uon in uoni«
(Boris Čok, 3. 4. 2015, Matavun).
3 Termin »sveto«, ki je bil v 19. stoletju v »znanost o religiji« vpeljan iz potrebe po novem pojmu, ki bi ob-
segal vse fenomene (glej Kravanja 2007, 49–64), nima točno definiranega pomena. Nekateri citirani av-
torji ga pogosto uporabljajo (recimo Mircea Eliade, Ljupčo S. Risteski), medtem ko se mu drugi izogibajo.
Radu Draganu (1999) se francoska beseda altérité (»drugost«) zdi nevtralnejša in primernejša za izraža-
nje prostorskih terminov. V folkloristiki je ustaljena uporaba besede »onstransko«, če jemljemo sveto za
lastnost posredovanja z onstranskim.
76
čevanja »domačega« in »tujega« kot sosedovega, temveč tudi »tujega« kot onstranske-
ga, nadnaravnega (Hrobat, 2009). Srenjske meje bi lahko opredelili z besedo sveto3, kot
jo v povezavi s kategorijo meje opredeljuje Veikko Anttonen. Finska in estonska beseda
za »sveto« (pyhä, püha) sta bili sprejeti iz protogermanskega jezika kot geografska termi-
na za označevanje krajev in mej (med sosednimi naseljenci, poseljenega območja) v pok-
rajini, ki so se od drugih mest razločevala kot »nevarna«, »označena«, »prepovedana« in
kot mesta za prehodne situacije ter obredna obnašanja (Anttonnen 2003, 299; 2000, 280).
Hrast
Najbolj poznan tradicijski element v gropajski krajini je hrast, ki naj bi bil obdarjen z zdra-
vilnimi močmi. Tisti, ki so bili v njegovi bližini, ga tudi objeli, naj bi ozdraveli, nekateri naj
bi si odtrgali vejico drevesa za varovanje pred zlimi silami (Čok, 2012, 86),
»saj naj bi jim ljudski zdravilci svetovali, da naj položijo odtrgano vejico ali list tja,
kamor je bilo »nekaj slabega« in ta list naj bi posrkal slabo energijo. Poleg hrastove-
ga lista naj bi za odganjanje zlih, slabih sil uporabljali tudi bršljan, praprot in moko-
vec […]. Po nekem naključju je en star nono, je rjeku, uf se je čutil strašno slabou…
grem jast h tistmu našmu hrast … če bom že umrov, naj umrem pod njim … no, in
on je šel v bistvi ke pod ta hrast, se je usel pod hrast in seveda je začemu (op. zas-
pal), ne vem kolko cajta je čemel pod tistem hrastu, al eno uro, pol ure … ampak,
ku se je zbedu, je bil ku prerojen, se je čutu ku prerojen … ku se je tu pršlu naoku-
li se je tu širlo, so ljudje začeli hodit ke, tud kšne bolne, take bolehne ljudi so vozili,
so jih pustili pod tistim hrastom neki cajta … in tu se je razvedlo še bolj širše…taku
se je razvedlo, da so Brkinci, ku so s sunčne strani hodili u sejem u Sežano skrenli
s poti v Bazovici, ku je bila stara cesarska pot pruti Sežani čez Bazovice so skren-
li na gropajsko pot uondi gor do hrasta in pustili v eni ogradci nutr tisto živino, ki so
jo prpelali živino v sejem za prodat…da se je tam tisti ogradi reklo in se ji še zme-
rom pravi brćinska štala. No šli so pod hrast, ga objemali. […] Torej naj bi se Brkin-
ci namenoma odpravili na pot mimo Gropade, za to, da so šli mimo hrasta. Ta moč,
svetost, ki so jo pripisovali hrastu, je močno zmotila gropajskega župnika in zato se
je odločil, da ga bo »blagoslovil«, torej približal oziroma ga prežel s krščanskim du-
hom in mu na ta način dal tudi neko »formalno« priznanje s strani cerkve: »to je šlo
strašno na živce gropajskemu župniki … ki so hodili ke namesto, da bi pršli k njemi
… tku, da en dan se je, ku je bil ta sejem in je blu speli puno ludi okrog tega hrsat,
je pršu ke pud ta hrast, je bil upravlen kukr za mašo, je šeu okoli hratsa in ga štir-
krat poškrofu sz žegnano vuodo … in kaj so nardili ljudje, niso nč protestirali, vsak
je uzel ven sz takvina en čentežim, dva in so mu dali in je bou kontekt uon in uoni«
(Boris Čok, 3. 4. 2015, Matavun).
3 Termin »sveto«, ki je bil v 19. stoletju v »znanost o religiji« vpeljan iz potrebe po novem pojmu, ki bi ob-
segal vse fenomene (glej Kravanja 2007, 49–64), nima točno definiranega pomena. Nekateri citirani av-
torji ga pogosto uporabljajo (recimo Mircea Eliade, Ljupčo S. Risteski), medtem ko se mu drugi izogibajo.
Radu Draganu (1999) se francoska beseda altérité (»drugost«) zdi nevtralnejša in primernejša za izraža-
nje prostorskih terminov. V folkloristiki je ustaljena uporaba besede »onstransko«, če jemljemo sveto za
lastnost posredovanja z onstranskim.
76
