Page 29 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 29
deformacija izobraževalne vertikale in njen vpliv na kakovost študija ...
»v šolskem letu 2010/11 [...] zmanjšal na 15,2 %. V enakem obdobju se je delež vpisa-
nih v srednje tehnične in strokovne šole povečal z 38,5 % na 43,4 %, delež vpisanih v
srednje splošno izobraževanje pa je porasel s 35,9 % na 41,3 %« (Štarkl, 2013, 9).
Zanimiva je primerjava Slovenije z Avstrijo, Nizozemsko, Nemčijo in Dansko, ki »za-
gotavljajo sisteme za učinkovito povezovanje izobraževanja s trgom dela ter ob tem ohranja-
jo vertikalo poklicnega izobraževanja in usposabljanja v obsegu, ki predstavlja nad polovični
delež vseh udeležencev izobraževalnih aktivnosti« (prav tam). Potemtakem obiskuje naše
poklicne srednje šole, v primerjavi z državami, ki jih uvrščamo v krog koordiniranih tržnih
gospodarstev, kar polovica manj udeležencev. Še več, pravkar navedeni podatki kažejo, da
smo v RS v obdobju desetih let bistveno skrčili obseg poklicnega izobraževanja in omogoči-
li dijakom, da v bistveno večjem deležu kot kadarkoli prej nadaljujejo svoje šolanje.
Kar zadeva poklicno izobraževanje, lahko v zvezi z njim navedemo naslednje ugotovi-
tve (na osnovi podatkov, predstavljenih v zborniku Štarkl, 2013):
Prvič, delodajalci največ povprašujejo po delavcih s srednjo poklicno izobrazbo. To
si lahko razložimo, na eni strani, z nizko ravnijo konkurenčnosti in razvojno blokado slo-
venskega gospodarstva. Nekonkurenčno in razvojno blokirano gospodarstvo ne potrebuje
visoko usposobljenega in visoko izobraženega kadra. Na drugi strani pa si lahko deficitar-
nost kadra s srednjo poklicno izobrazbo razložimo kot posledico zaostrenih razmer na trgu
dela. V okoliščinah, ko je izjemno velikemu deležu prebivalstva omogočen prehod na ter-
ciarno stopnjo izobraževanja, ko zahtevnost študija upada in predstavlja študij zavetje pred
nevarnostmi trga dela, predstavlja poklic manj vabljivo preživetveno strategijo. Vendar je ta
strategija v izrazitem nasprotju s siceršnjimi potrebami trga dela oziroma delodajalcev (Ve-
hovar, 2013).
Drugič, obilica posameznikov s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo omo-
goča delodajalcem, da na delovnih mestih, na katerih se zahteva srednja poklicna izobrazba,
zaposlujejo posameznike z višjo stopnjo izobrazbe. Na eni strani si lahko to dejstvo razloži-
mo z visoko ponudbo, ki je posledica deformacije izobrazbene vertikale na ravni srednjega
šolanja, na drugi strani pa se osebe s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo zave-
dajo zaostrenih razmer na trgu dela in sprejemajo tudi ponudbe za zaposlitev, ki ne ustreza
višji stopnji izobrazbe, ki so jo sicer dosegle. Vprašanje je tudi, ali vrsta novih izobraževal-
nih programov ponuja kaj več kot nov naziv, ali pa so predvsem sami sebi namen (prav tam).
Sklepamo lahko, v kontekstu prekinjene povezave med potrebami družbe in gospodarstva
ter outputi izobraževalnega sistema, da igra v tem primeru večjo vlogo politična moč sno-
valca programa in ustanovitelja šole, ne pa racionalen razmislek.
In tretjič, dejstvo, da v poklicih, za katere se zahteva visoka strokovna izobrazba, de-
lodajalci pogosto zaposlujejo kader s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo (Pro-
grami poklicnega in strokovnega izobraževanja na trgu dela, 2013), si lahko prav tako razlo-
žimo z razvojno blokado. Delodajalci na teh delovnih mestih ne potrebujejo kadra z višjo
izobrazbo, ker izrazito specializirana znanja na pripadajočih delovnih mestih niso potreb-
na in je ta znanja mogoče pridobiti z izkušnjami na delovnem mestu. Vprašati pa se je tre-
ba tudi to, ali pripadajoči izobraževalni programi sploh ponujajo ustrezna znanja in kom-
petence (Vehovar, 2013).
27
»v šolskem letu 2010/11 [...] zmanjšal na 15,2 %. V enakem obdobju se je delež vpisa-
nih v srednje tehnične in strokovne šole povečal z 38,5 % na 43,4 %, delež vpisanih v
srednje splošno izobraževanje pa je porasel s 35,9 % na 41,3 %« (Štarkl, 2013, 9).
Zanimiva je primerjava Slovenije z Avstrijo, Nizozemsko, Nemčijo in Dansko, ki »za-
gotavljajo sisteme za učinkovito povezovanje izobraževanja s trgom dela ter ob tem ohranja-
jo vertikalo poklicnega izobraževanja in usposabljanja v obsegu, ki predstavlja nad polovični
delež vseh udeležencev izobraževalnih aktivnosti« (prav tam). Potemtakem obiskuje naše
poklicne srednje šole, v primerjavi z državami, ki jih uvrščamo v krog koordiniranih tržnih
gospodarstev, kar polovica manj udeležencev. Še več, pravkar navedeni podatki kažejo, da
smo v RS v obdobju desetih let bistveno skrčili obseg poklicnega izobraževanja in omogoči-
li dijakom, da v bistveno večjem deležu kot kadarkoli prej nadaljujejo svoje šolanje.
Kar zadeva poklicno izobraževanje, lahko v zvezi z njim navedemo naslednje ugotovi-
tve (na osnovi podatkov, predstavljenih v zborniku Štarkl, 2013):
Prvič, delodajalci največ povprašujejo po delavcih s srednjo poklicno izobrazbo. To
si lahko razložimo, na eni strani, z nizko ravnijo konkurenčnosti in razvojno blokado slo-
venskega gospodarstva. Nekonkurenčno in razvojno blokirano gospodarstvo ne potrebuje
visoko usposobljenega in visoko izobraženega kadra. Na drugi strani pa si lahko deficitar-
nost kadra s srednjo poklicno izobrazbo razložimo kot posledico zaostrenih razmer na trgu
dela. V okoliščinah, ko je izjemno velikemu deležu prebivalstva omogočen prehod na ter-
ciarno stopnjo izobraževanja, ko zahtevnost študija upada in predstavlja študij zavetje pred
nevarnostmi trga dela, predstavlja poklic manj vabljivo preživetveno strategijo. Vendar je ta
strategija v izrazitem nasprotju s siceršnjimi potrebami trga dela oziroma delodajalcev (Ve-
hovar, 2013).
Drugič, obilica posameznikov s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo omo-
goča delodajalcem, da na delovnih mestih, na katerih se zahteva srednja poklicna izobrazba,
zaposlujejo posameznike z višjo stopnjo izobrazbe. Na eni strani si lahko to dejstvo razloži-
mo z visoko ponudbo, ki je posledica deformacije izobrazbene vertikale na ravni srednjega
šolanja, na drugi strani pa se osebe s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo zave-
dajo zaostrenih razmer na trgu dela in sprejemajo tudi ponudbe za zaposlitev, ki ne ustreza
višji stopnji izobrazbe, ki so jo sicer dosegle. Vprašanje je tudi, ali vrsta novih izobraževal-
nih programov ponuja kaj več kot nov naziv, ali pa so predvsem sami sebi namen (prav tam).
Sklepamo lahko, v kontekstu prekinjene povezave med potrebami družbe in gospodarstva
ter outputi izobraževalnega sistema, da igra v tem primeru večjo vlogo politična moč sno-
valca programa in ustanovitelja šole, ne pa racionalen razmislek.
In tretjič, dejstvo, da v poklicih, za katere se zahteva visoka strokovna izobrazba, de-
lodajalci pogosto zaposlujejo kader s srednjo strokovno oziroma tehnično izobrazbo (Pro-
grami poklicnega in strokovnega izobraževanja na trgu dela, 2013), si lahko prav tako razlo-
žimo z razvojno blokado. Delodajalci na teh delovnih mestih ne potrebujejo kadra z višjo
izobrazbo, ker izrazito specializirana znanja na pripadajočih delovnih mestih niso potreb-
na in je ta znanja mogoče pridobiti z izkušnjami na delovnem mestu. Vprašati pa se je tre-
ba tudi to, ali pripadajoči izobraževalni programi sploh ponujajo ustrezna znanja in kom-
petence (Vehovar, 2013).
27
