Page 30 - Hozjan, Dejan, ur., 2015. Razvijanje kakovosti na Univerzi na Primorskem. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 30
razvijanje kakovosti na univerzi na primorskem
Glede na to, da igrajo dogovori med delodajalci in sindikati v koordiniranih tržnih gospo-
darstvih zelo pomembno vlogo in močno vplivajo na oblikovanje ciljev izobraževalnih in
zaposlovalnih politik, lahko na podlagi navedenega sklepamo, da je povezava med outputi
slovenskega izobraževalnega sistema ter potrebami družbe in gospodarstva pretrgana, slo-
venska izobraževalna vertikala pa v celoti izrazito deformirana. Spremembe deležev dija-
kov, ki se šolajo na ravni poklicnega izobraževanja, se namreč odražajo v povečanem deležu
udeležencev terciarnega izobraževanja. Flere in Lavrič (2005) tako ugotavljata, da imamo v
RS enega od najnižjih Ginijevih koeficientov izobraževanja na svetu. To pomeni, da je v RS
prehod na terciarno stopnjo izobraževanja eden najlažjih na svetu.
O izjemni odprtosti izobraževalnega sistema v RS pa pričajo tudi drugi podatki. Tako
je bilo leta 2008 v RS v redno izobraževanje vključenih kar 71 % oseb iz starostne skupine
od 15 do 24 let, kar je največ med državami članicami EU27 (Mladina 2010, 2010). Na prvi
pogled je tovrsten podatek ugoden, vendar prikriva deformacijo na ravni sekundarnega in
terciarnega izobraževanja. Kar zadeva terciarno izobraževanje, je bilo leta 2008 vanj vklju-
čenih kar 47,7 % oseb iz starostne skupine od 20 do 24 let, daleč največ med državami člani-
cami EU27 (prav tam). V kolikor pa v izračun vključimo redne, izredne in pavzirajoče štu-
dente, je bilo leta 2010 v RS v terciarno izobraževanje vključenih kar nekaj manj kot 70 %
vseh oseb v starostni skupini od 19 do 24 let (prav tam), četudi je začel delež rednih študen-
tov po letu 2008 nekoliko upadati (kot je razvidno iz Slike 3). V Sliki 3 predstavljeni podat-
ki nakazujejo, da je delež rednih študentov v RS naraščal vse od druge polovice 90. let. Je pa
ta trend starejšega izvora, razberemo ga lahko tudi iz števila diplomirancev. Domadenik s
sodelavci (2010) tako navaja, da se je število diplomirancev v RS od začetka 90. let pa do leta
2010 potrojilo. Tudi na osnovi tega podatka si lahko razložimo porast deleža brezposelnih
diplomirank in diplomirancev, ki jih proizvaja slovenski izobraževalni sistem.3
Zgoraj navedeni podatki pričajo o tem, da se v RS soočamo z deformacijo celotne iz-
obraževalne vertikale. Ne le, da imamo opraviti z deformacijo sistema poklicnega izobra-
ževanja, visoka raven izobraževalnega egalitarizma na ravni terciarnega izobraževanja ni
usklajena z realnimi potrebami družbe in gospodarstva. Navedeno nas vodi do treh skle-
pov. Prvič, deformacija izobraževalne vertikale je rezultat delovanja interesnih skupin, ki
imajo možnost, da vplivajo na oblikovanje izobraževalne ter poklicne politike v RS. Dru-
gič, zelo velik delež srednješolcev želi svoje izobraževanje iz takšnega ali drugačnega razlo-
ga nadaljevati, četudi višja stopnja izobrazbe v RS ne zagotavlja večjih možnosti za zaposli-
tev. V tem primeru predstavlja študij zavetje pred negotovostmi trga dela, ki jih je zaostrila
gospodarska kriza, torej predstavlja socialni korektiv. Končno pa lahko sklepamo tudi to,
da Republika Slovenija ni sposobna za tvorbo smotrne izobraževalne politike ter da je bila
razširitev možnosti šolanja na ravni terciarnega izobraževanja zavestna, politična odloči-
tev.
Vendar ima ta odločitev številne negativne posledice, ki se odražajo ne le v deforma-
ciji celotne izobraževalne vertikale, temveč tudi v padcu kakovosti študija na področju hu-
manistike in družboslovja, vključno s področjem izobraževanja učiteljev.
3 Kot zanimivost naj navedem, da se je delež BDP-ja, namenjenega terciarnemu izobraževanju, v RS v obdobju od
leta 2001 do leta 2007 zmanjšal, navkljub izjemnemu povečanju števila študentov (Mladina 2010, 2010). Podatek
razkriva, da gre za sistematično preobremenjevanje sistema terciarnega izobraževanja, na pleča katerega je prelo-
ženo vzdrževanje socialnega miru za ceno kakovosti študija ter preobremenjenosti pedagoškega kadra.
28
Glede na to, da igrajo dogovori med delodajalci in sindikati v koordiniranih tržnih gospo-
darstvih zelo pomembno vlogo in močno vplivajo na oblikovanje ciljev izobraževalnih in
zaposlovalnih politik, lahko na podlagi navedenega sklepamo, da je povezava med outputi
slovenskega izobraževalnega sistema ter potrebami družbe in gospodarstva pretrgana, slo-
venska izobraževalna vertikala pa v celoti izrazito deformirana. Spremembe deležev dija-
kov, ki se šolajo na ravni poklicnega izobraževanja, se namreč odražajo v povečanem deležu
udeležencev terciarnega izobraževanja. Flere in Lavrič (2005) tako ugotavljata, da imamo v
RS enega od najnižjih Ginijevih koeficientov izobraževanja na svetu. To pomeni, da je v RS
prehod na terciarno stopnjo izobraževanja eden najlažjih na svetu.
O izjemni odprtosti izobraževalnega sistema v RS pa pričajo tudi drugi podatki. Tako
je bilo leta 2008 v RS v redno izobraževanje vključenih kar 71 % oseb iz starostne skupine
od 15 do 24 let, kar je največ med državami članicami EU27 (Mladina 2010, 2010). Na prvi
pogled je tovrsten podatek ugoden, vendar prikriva deformacijo na ravni sekundarnega in
terciarnega izobraževanja. Kar zadeva terciarno izobraževanje, je bilo leta 2008 vanj vklju-
čenih kar 47,7 % oseb iz starostne skupine od 20 do 24 let, daleč največ med državami člani-
cami EU27 (prav tam). V kolikor pa v izračun vključimo redne, izredne in pavzirajoče štu-
dente, je bilo leta 2010 v RS v terciarno izobraževanje vključenih kar nekaj manj kot 70 %
vseh oseb v starostni skupini od 19 do 24 let (prav tam), četudi je začel delež rednih študen-
tov po letu 2008 nekoliko upadati (kot je razvidno iz Slike 3). V Sliki 3 predstavljeni podat-
ki nakazujejo, da je delež rednih študentov v RS naraščal vse od druge polovice 90. let. Je pa
ta trend starejšega izvora, razberemo ga lahko tudi iz števila diplomirancev. Domadenik s
sodelavci (2010) tako navaja, da se je število diplomirancev v RS od začetka 90. let pa do leta
2010 potrojilo. Tudi na osnovi tega podatka si lahko razložimo porast deleža brezposelnih
diplomirank in diplomirancev, ki jih proizvaja slovenski izobraževalni sistem.3
Zgoraj navedeni podatki pričajo o tem, da se v RS soočamo z deformacijo celotne iz-
obraževalne vertikale. Ne le, da imamo opraviti z deformacijo sistema poklicnega izobra-
ževanja, visoka raven izobraževalnega egalitarizma na ravni terciarnega izobraževanja ni
usklajena z realnimi potrebami družbe in gospodarstva. Navedeno nas vodi do treh skle-
pov. Prvič, deformacija izobraževalne vertikale je rezultat delovanja interesnih skupin, ki
imajo možnost, da vplivajo na oblikovanje izobraževalne ter poklicne politike v RS. Dru-
gič, zelo velik delež srednješolcev želi svoje izobraževanje iz takšnega ali drugačnega razlo-
ga nadaljevati, četudi višja stopnja izobrazbe v RS ne zagotavlja večjih možnosti za zaposli-
tev. V tem primeru predstavlja študij zavetje pred negotovostmi trga dela, ki jih je zaostrila
gospodarska kriza, torej predstavlja socialni korektiv. Končno pa lahko sklepamo tudi to,
da Republika Slovenija ni sposobna za tvorbo smotrne izobraževalne politike ter da je bila
razširitev možnosti šolanja na ravni terciarnega izobraževanja zavestna, politična odloči-
tev.
Vendar ima ta odločitev številne negativne posledice, ki se odražajo ne le v deforma-
ciji celotne izobraževalne vertikale, temveč tudi v padcu kakovosti študija na področju hu-
manistike in družboslovja, vključno s področjem izobraževanja učiteljev.
3 Kot zanimivost naj navedem, da se je delež BDP-ja, namenjenega terciarnemu izobraževanju, v RS v obdobju od
leta 2001 do leta 2007 zmanjšal, navkljub izjemnemu povečanju števila študentov (Mladina 2010, 2010). Podatek
razkriva, da gre za sistematično preobremenjevanje sistema terciarnega izobraževanja, na pleča katerega je prelo-
ženo vzdrževanje socialnega miru za ceno kakovosti študija ter preobremenjenosti pedagoškega kadra.
28
