Page 120 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 120
upor, nasilje in preživetje
določenih primerih je to privedlo do spopadov, tudi s smrtnimi izidi.47 Carlo
se je sprl s plemičema Giovannijem Rabatto in Odoricom Petazzijem, ki ju je
s svojimi plačanci umoril leta 1651 na gradu Švarcenek in se nato zatekel na
bližnje sosednje območje, v beneške Milje. Šele leta 1655 je bil trajno izgnan, a
že tri leta kasneje je dosegel vladarjevo pomilostitev. Vključil se je v habsbur-
ško vojsko, kjer je naredil bleščečo kariero v času švedsko-poljske vojne (1654–
1660). Vrnil se je na Goriško, kjer je postal maršal goriške grofije (1664) in tr-
žaški glavar ter goriški deželni glavar (1667).48
Kmalu nato se je Carlo vpletel v krminsko fajdo. 20. novembra 1666 je
prišlo v Krminu do spopada med pripadniki določenih plemiških rodbin in
njihovega številnega oboroženega spremstva. Štirje možje Leonarda di Man-
zana, in sicer Giovanni Battista Gervas, Giovanni Battista Lian, Giovanni
Gioseggo Romano in Alvise del Gese, imenovan Travisan, so v hiši baro-
na Orazia del Mestrija pripravili zasedo na brata Neuhaus, Francesca Mari-
jo in Nicoloja, ki ju je spremljalo številno oboroženo spremstvo. Po streljanju
so Neuhausovi spremljevalci napadli hišo in ujeli vse štiri može Leonarda di
Manzana. Ujetnike naj bi deset dni zadržali v ujetništvu in jih nato preda-
li oblasti. Njihovi gospodarji pa so se zatekli na beneško območje, kjer naj bi
kasneje Orazio del Mestri umoril eno osebo v Palmanovi. Ujeti so priznali, a
njihovi pokrovitelji so se pritožili goriškemu glavarju Carlu della Torreju, ki je
bil sorodstveno povezan z Orazijem del Mestrijem in Leonardom di Manza-
nom. Omenjeni možje in Orazio del Mestri so bili zaprti na goriški grad, od
koder so uspeli zbežati. Francesco Neuhaus je v spisu Escolpe izrazil prepriča-
nje, da je omenjeno organiziral sam goriški glavar, in sicer s pomočjo svojega
oboroženega spremljevalca Carla Morettija in ljudi, ki jih je zbral v Ziraccu (v
bližini Remanzacca v furlanski ravnini), ki je bil v posesti rodbine della Torre.
49 Zadeva pa s tem ni bila zaključena, temveč je kmalu prišlo do novih zaple-
tov. Ponoči 6. junija 1667 sta brata Francesco in Nicolò Neuhaus v kraju Noax
padla v zasedo nasprotnikov in njihovega oboroženega spremstva. Francesco
je bil ranjen, njegov brat Nicolò pa je preminil.50 Francesco se je maščeval tako,
47 Npr. v letu 1664 s smrtno žrtvijo, ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 368; v letu 1665
ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II; v letu 1673 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/III; ASG, Archivio
Coronini, Atti e documenti, b. 368.
48 Cavazza, »Politica e violenza,« 59–67.
49 Avtorica pričujočega prispevka ni uspela najti dveh virov, ki naj bi natančno opisovala te dogodke,
in sicer Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus in Risposta alle Escolpe di me Francesco Maria di Ne-
uhaus, ki jih je že Giovanni Blasutic leta 1912 opisal kot nedosegljive, čeprav jih je konzultiral pri za-
sebnih lastnikih še proti koncu 19. stoletja in jih povzel ter deloma citiral v Blasutic, »Il fisco,« 77–
93.
50 ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, b. 252; ASPG, Stati provinciali II, b. 436/I.
120
določenih primerih je to privedlo do spopadov, tudi s smrtnimi izidi.47 Carlo
se je sprl s plemičema Giovannijem Rabatto in Odoricom Petazzijem, ki ju je
s svojimi plačanci umoril leta 1651 na gradu Švarcenek in se nato zatekel na
bližnje sosednje območje, v beneške Milje. Šele leta 1655 je bil trajno izgnan, a
že tri leta kasneje je dosegel vladarjevo pomilostitev. Vključil se je v habsbur-
ško vojsko, kjer je naredil bleščečo kariero v času švedsko-poljske vojne (1654–
1660). Vrnil se je na Goriško, kjer je postal maršal goriške grofije (1664) in tr-
žaški glavar ter goriški deželni glavar (1667).48
Kmalu nato se je Carlo vpletel v krminsko fajdo. 20. novembra 1666 je
prišlo v Krminu do spopada med pripadniki določenih plemiških rodbin in
njihovega številnega oboroženega spremstva. Štirje možje Leonarda di Man-
zana, in sicer Giovanni Battista Gervas, Giovanni Battista Lian, Giovanni
Gioseggo Romano in Alvise del Gese, imenovan Travisan, so v hiši baro-
na Orazia del Mestrija pripravili zasedo na brata Neuhaus, Francesca Mari-
jo in Nicoloja, ki ju je spremljalo številno oboroženo spremstvo. Po streljanju
so Neuhausovi spremljevalci napadli hišo in ujeli vse štiri može Leonarda di
Manzana. Ujetnike naj bi deset dni zadržali v ujetništvu in jih nato preda-
li oblasti. Njihovi gospodarji pa so se zatekli na beneško območje, kjer naj bi
kasneje Orazio del Mestri umoril eno osebo v Palmanovi. Ujeti so priznali, a
njihovi pokrovitelji so se pritožili goriškemu glavarju Carlu della Torreju, ki je
bil sorodstveno povezan z Orazijem del Mestrijem in Leonardom di Manza-
nom. Omenjeni možje in Orazio del Mestri so bili zaprti na goriški grad, od
koder so uspeli zbežati. Francesco Neuhaus je v spisu Escolpe izrazil prepriča-
nje, da je omenjeno organiziral sam goriški glavar, in sicer s pomočjo svojega
oboroženega spremljevalca Carla Morettija in ljudi, ki jih je zbral v Ziraccu (v
bližini Remanzacca v furlanski ravnini), ki je bil v posesti rodbine della Torre.
49 Zadeva pa s tem ni bila zaključena, temveč je kmalu prišlo do novih zaple-
tov. Ponoči 6. junija 1667 sta brata Francesco in Nicolò Neuhaus v kraju Noax
padla v zasedo nasprotnikov in njihovega oboroženega spremstva. Francesco
je bil ranjen, njegov brat Nicolò pa je preminil.50 Francesco se je maščeval tako,
47 Npr. v letu 1664 s smrtno žrtvijo, ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, fasc. 368; v letu 1665
ASPG, Stati provinciali II, b. 437/II; v letu 1673 ASPG, Stati provinciali II, b. 437/III; ASG, Archivio
Coronini, Atti e documenti, b. 368.
48 Cavazza, »Politica e violenza,« 59–67.
49 Avtorica pričujočega prispevka ni uspela najti dveh virov, ki naj bi natančno opisovala te dogodke,
in sicer Escolpe di me Francesco Maria di Neuhaus in Risposta alle Escolpe di me Francesco Maria di Ne-
uhaus, ki jih je že Giovanni Blasutic leta 1912 opisal kot nedosegljive, čeprav jih je konzultiral pri za-
sebnih lastnikih še proti koncu 19. stoletja in jih povzel ter deloma citiral v Blasutic, »Il fisco,« 77–
93.
50 ASG, Archivio Coronini, Atti e documenti, b. 252; ASPG, Stati provinciali II, b. 436/I.
120
