Page 24 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 24
upor, nasilje in preživetje
na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Po Caesarju naj bi bilo središče
upora na Štajerskem okrog Maribora in Celja ter v Slovenski marki.
Nekaj sodobnikov se je senzacionalistični Christalnick-Megiserjevi ina-
čici opisa dogodkov znalo izogniti. Joannes Ludovicus Schönleben in Mar-
cus Hansiz poznata Christalnick-Megiserjevo delo, vendar sta do njega zdra-
vo kritična in dvomita v zanesljivost pisca Ammonia Salassa, ki ga delo navaja
kot vir podatkov. Nobeden od njiju ne pripisuje vstajam izključno verskih ra-
zlogov.
Več zgodovinarjev tem dogodkom ne posveča posebne pozornosti in
nadaljuje skopo tradicijo poročanja bavarskih zgodovinopiscev. Gottfriedus
Philipp(us) Span(n)agel(us) omenja le vstajo Karantancev po Cheitmarjevi
smrti, zaradi katere so duhovniki do nastopa Waltunca odšli. Joannes Chris-
tophorus de Jordan pozna dva upora pod Cheitmarjem in enega po njego-
vi smrti, jih pa ne komentira. Skòpa je tudi pripoved Antona Linharta, ki pa
vstajam pripisuje verski značaj: Slovani so se trdovratno upirali krščanstvu.
Vstaja po Cheitmarjevi smrti je imela za posledico odhod misionarjev iz de-
žele in njihovo večletno odsotnost, dokler ni Waltunc dobil nove podpore z
Bavarske.
Epilog
Vrnimo se k Prešernu. Od oseb, ki jih omenja, sta Valjhun in Kajtimar his-
torični (kneza Waltunc in Cheitmar). Ni dokazov, da sta bila oče in sin: kot
taka sta prvič označena pri Christalnick-Megiserju. Tri karantanske vstaje,
ki so si sledile skozi več let, so bile nedvomno krvavo zadušene, a jih verjetno
ni povzročilo samó uvajanje krščanstva. Avrelij in Droh nista historični ose-
bi, ampak ju je vpeljalo v historiografijo Christalnick-Megiserjevo delo, ki so
mu sledili številni kasnejši historiografi, med njimi Valvasor: prav on je bil
Prešernov vir podatkov. Conversio poroča o uporih na območju Karantanije,
Christalnick-Megiserjevo delo pa dogajanje razširja tudi južno od Karavank.
Prešeren po Valvasorju (in posredno po Christalnick-Megiserju) omenja Valj-
hunov (Waltuncov) krvavi boj za krščansko vero v Krajni Korotani (na Kranj-
skem in Koroškem).49 Osrednje dogajanje je postavil južno od Karavank, na
Gorenjsko: v Bohinj in Bistriško dolino. To ozemlje je bilo v času vstaj v pri-
stojnosti Ogleja, medtem ko je Karantanija, kjer so upori dokumentirani, so-
dila v salzburško cerkveno območje.
Prešeren v Uvodu Krsta pri Savici izpostavlja krutost ravnanja kristjanov
s pogani. Pri Christalnick-Megiserjevi pripovedi in njenih posnemovalcih pa
je zlasti nazorno – kruto prikazano ravnanje poganov s kristjani. Spopadi
49 Prim. op. 25.
24
na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko. Po Caesarju naj bi bilo središče
upora na Štajerskem okrog Maribora in Celja ter v Slovenski marki.
Nekaj sodobnikov se je senzacionalistični Christalnick-Megiserjevi ina-
čici opisa dogodkov znalo izogniti. Joannes Ludovicus Schönleben in Mar-
cus Hansiz poznata Christalnick-Megiserjevo delo, vendar sta do njega zdra-
vo kritična in dvomita v zanesljivost pisca Ammonia Salassa, ki ga delo navaja
kot vir podatkov. Nobeden od njiju ne pripisuje vstajam izključno verskih ra-
zlogov.
Več zgodovinarjev tem dogodkom ne posveča posebne pozornosti in
nadaljuje skopo tradicijo poročanja bavarskih zgodovinopiscev. Gottfriedus
Philipp(us) Span(n)agel(us) omenja le vstajo Karantancev po Cheitmarjevi
smrti, zaradi katere so duhovniki do nastopa Waltunca odšli. Joannes Chris-
tophorus de Jordan pozna dva upora pod Cheitmarjem in enega po njego-
vi smrti, jih pa ne komentira. Skòpa je tudi pripoved Antona Linharta, ki pa
vstajam pripisuje verski značaj: Slovani so se trdovratno upirali krščanstvu.
Vstaja po Cheitmarjevi smrti je imela za posledico odhod misionarjev iz de-
žele in njihovo večletno odsotnost, dokler ni Waltunc dobil nove podpore z
Bavarske.
Epilog
Vrnimo se k Prešernu. Od oseb, ki jih omenja, sta Valjhun in Kajtimar his-
torični (kneza Waltunc in Cheitmar). Ni dokazov, da sta bila oče in sin: kot
taka sta prvič označena pri Christalnick-Megiserju. Tri karantanske vstaje,
ki so si sledile skozi več let, so bile nedvomno krvavo zadušene, a jih verjetno
ni povzročilo samó uvajanje krščanstva. Avrelij in Droh nista historični ose-
bi, ampak ju je vpeljalo v historiografijo Christalnick-Megiserjevo delo, ki so
mu sledili številni kasnejši historiografi, med njimi Valvasor: prav on je bil
Prešernov vir podatkov. Conversio poroča o uporih na območju Karantanije,
Christalnick-Megiserjevo delo pa dogajanje razširja tudi južno od Karavank.
Prešeren po Valvasorju (in posredno po Christalnick-Megiserju) omenja Valj-
hunov (Waltuncov) krvavi boj za krščansko vero v Krajni Korotani (na Kranj-
skem in Koroškem).49 Osrednje dogajanje je postavil južno od Karavank, na
Gorenjsko: v Bohinj in Bistriško dolino. To ozemlje je bilo v času vstaj v pri-
stojnosti Ogleja, medtem ko je Karantanija, kjer so upori dokumentirani, so-
dila v salzburško cerkveno območje.
Prešeren v Uvodu Krsta pri Savici izpostavlja krutost ravnanja kristjanov
s pogani. Pri Christalnick-Megiserjevi pripovedi in njenih posnemovalcih pa
je zlasti nazorno – kruto prikazano ravnanje poganov s kristjani. Spopadi
49 Prim. op. 25.
24
