Page 19 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 19
mit o uporu, imenovanem »carmula«...
Martinus Bauzer v rokopisnem delu Historia rerum Noricarum et Fo-
roiuliensium (1657–1663)30 dogodke v zvezi s pokristjanjenjem Korošcev v la-
tinščini skrajšano, a zvesto prireja po Christalnick-Megiserjevem opisu.
Johannes Vervaux v prvem delu svojih Boicae gentis annales iz leta
1662,31 povzema izročilo, da je Cheitmar (Chetimarus) večkrat povabil Vir-
gilija in Carantanos, da bi jih pridobil za krščanstvo. Vojni nemiri (bellorum
turbae), ki so se porajali drug za drugim, so Virgiliju onemogočili odhod iz
Salzburga, zato je poslal v deželo krepostne može, ki so jo v kratkem času po-
dučili v krščanski veri. Ko je Cheitmar umrl, je zrasla predrznost sovražnikov,
vera Karantancev pa je upadla. Prišlo je do grozovite vojne, duhovniki so bili
pregnani, verske navade pa za več let prekinjene, do nastopa kneza Waltunca
(Vatinius). Virgilij mu je v deželo pošiljal duhovnike, ki naj bi jim nato sledil
tudi sam in deloval do »hunskih« (gre za avarske) mejà, kjer se izliva Drava v
Donavo. Nova izdaja Vervauxovega dela je izšla leta 1710 pod avtorstvom Jo-
annesa Adlzreitterja a Tetenweisa.32
Joannes Ludovicus Schönleben v delu Carniolia antiqua et nova sive
Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophaniiz leta 1681 omenja,33 da se je za
časa Cheitmarja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, vendar je plemstvo
na skrivaj sovražilo kneza in se oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Chei-
tmarjevi smrti pisec navaja podatke iz Vita S. Virgilii (inačica Conversio iz 12.
stoletja) in poročilo o tretji vstaji, ki je povzročila, da nekaj let v deželi ni bilo
nobenega duhovnika, dokler ni Waltunc vnovič zaprosil zanje salzburškega
škofa Virgilija.34 Schönleben meni da je pri vstaji morda šlo za upor plemstva
proti duhovnikom, ki so pridigali vero, ali za upor proti oblasti frankovskih
vladarjev – če bi jo odvrgli, bi morali odpraviti tudi krščanstvo.35 Schönleben
tudi pove, da »Megiser« (gre za Christalnick-Megiserja) vstajo po »svojem
Ammoniu Salassu« označuje kot upor plemstva proti Cheitmarju, ker je širil
krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Cheitmarja takoj sledil
sin – če je to bil – Waltunc. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči
bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je
sprejelo za kneza mladoletnega Waltunca, je toliko drzneje nastopilo proti
verskim naukom. V tem času so bili duhovniki izgnani, dokler ni bil Waltunc
30 Bauzer, Historia rerum Noricarum, liber III, odstavki 59, 61, 62, 63.
31 Vervaux, Boicae gentis annales, 178–79.
32 Adlzreitter a Tetenweis, Annalium Boicae gentis, o uporih stolpci 173–14.
33 Schönleben, Carniolia antiqua et nova, pars III, 378–84.
34 Mortuo autem Chetimaro, & ortâ tertiâ seditione, aliquot annis nullus Presbyter ibi erat vsque dum Waltunc
Dux eorum misit iterum ad Virgilium.
35 Seditio ista vel fuerit nobilium contrâ sacerdotes fidei praedicatores, vel certè contrà Francorum Regum Domi-
nium, quo excusso, facilè erat etiam Christianas leges contemnere, & abrogare.
19
Martinus Bauzer v rokopisnem delu Historia rerum Noricarum et Fo-
roiuliensium (1657–1663)30 dogodke v zvezi s pokristjanjenjem Korošcev v la-
tinščini skrajšano, a zvesto prireja po Christalnick-Megiserjevem opisu.
Johannes Vervaux v prvem delu svojih Boicae gentis annales iz leta
1662,31 povzema izročilo, da je Cheitmar (Chetimarus) večkrat povabil Vir-
gilija in Carantanos, da bi jih pridobil za krščanstvo. Vojni nemiri (bellorum
turbae), ki so se porajali drug za drugim, so Virgiliju onemogočili odhod iz
Salzburga, zato je poslal v deželo krepostne može, ki so jo v kratkem času po-
dučili v krščanski veri. Ko je Cheitmar umrl, je zrasla predrznost sovražnikov,
vera Karantancev pa je upadla. Prišlo je do grozovite vojne, duhovniki so bili
pregnani, verske navade pa za več let prekinjene, do nastopa kneza Waltunca
(Vatinius). Virgilij mu je v deželo pošiljal duhovnike, ki naj bi jim nato sledil
tudi sam in deloval do »hunskih« (gre za avarske) mejà, kjer se izliva Drava v
Donavo. Nova izdaja Vervauxovega dela je izšla leta 1710 pod avtorstvom Jo-
annesa Adlzreitterja a Tetenweisa.32
Joannes Ludovicus Schönleben v delu Carniolia antiqua et nova sive
Inclyti ducatus Carnioliae Annales sacroprophaniiz leta 1681 omenja,33 da se je za
časa Cheitmarja krščanstvo med ljudstvom zelo razširilo, vendar je plemstvo
na skrivaj sovražilo kneza in se oklepalo svojega prepričanja. Za čas po Chei-
tmarjevi smrti pisec navaja podatke iz Vita S. Virgilii (inačica Conversio iz 12.
stoletja) in poročilo o tretji vstaji, ki je povzročila, da nekaj let v deželi ni bilo
nobenega duhovnika, dokler ni Waltunc vnovič zaprosil zanje salzburškega
škofa Virgilija.34 Schönleben meni da je pri vstaji morda šlo za upor plemstva
proti duhovnikom, ki so pridigali vero, ali za upor proti oblasti frankovskih
vladarjev – če bi jo odvrgli, bi morali odpraviti tudi krščanstvo.35 Schönleben
tudi pove, da »Megiser« (gre za Christalnick-Megiserja) vstajo po »svojem
Ammoniu Salassu« označuje kot upor plemstva proti Cheitmarju, ker je širil
krščansko vero. Meni, da ni gotovo, ali je po smrti Cheitmarja takoj sledil
sin – če je to bil – Waltunc. Verjetneje je tedaj plemstvo poskušalo odvreči
bavarski jarem in ni hotelo sprejeti nobenega ponujenega kneza. Če pa je
sprejelo za kneza mladoletnega Waltunca, je toliko drzneje nastopilo proti
verskim naukom. V tem času so bili duhovniki izgnani, dokler ni bil Waltunc
30 Bauzer, Historia rerum Noricarum, liber III, odstavki 59, 61, 62, 63.
31 Vervaux, Boicae gentis annales, 178–79.
32 Adlzreitter a Tetenweis, Annalium Boicae gentis, o uporih stolpci 173–14.
33 Schönleben, Carniolia antiqua et nova, pars III, 378–84.
34 Mortuo autem Chetimaro, & ortâ tertiâ seditione, aliquot annis nullus Presbyter ibi erat vsque dum Waltunc
Dux eorum misit iterum ad Virgilium.
35 Seditio ista vel fuerit nobilium contrâ sacerdotes fidei praedicatores, vel certè contrà Francorum Regum Domi-
nium, quo excusso, facilè erat etiam Christianas leges contemnere, & abrogare.
19
