Page 22 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 22
upor, nasilje in preživetje
Cheitmar (Chettumarus) prosil Virgilija, naj ga obišče. Ta pa tega ni storil,
ker je prišlo v deželi do vstaje, pač pa je poslal Cheitmarju duhovnika Lati-
na. Ne dolgo za tem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Han-
siz opozarja, da to, kar je anonimni pisec Conversio povedal tako skopo, »Me-
giser« (gre za Christalnick-Megiserja) dopolnjuje z obsežnim opisom, kjer
pripoveduje o prizorih divjega klanja (lanionae atrocissimae). Omeni tudi, da
»Megiser« poroča o Cheitmarjevih bitkah in zmagah s podrobnimi podatki,
kot da bi jih sam videl. V ponazoritev povzame Christalnick-Megiserjev opis
upora: Karantansko plemstvo, ki je imelo posest pri Beljaku, se je oklepalo
malikov. V jezi na kneza in v sovraštvu do krščanske vere je okoli 757 zgrabilo
za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezasli-
šane načine je morilo otroke.45 Hansiz pove, da je po tej pripovedi knez s po-
močjo furlanskega kneza Petra Munichesa zmagoslavno utrdil vero. S kan-
cem posmehljivosti opozori, da je »Megiser« pripoved povzel »po svojem
Ammoniu«, meni pa, da je opis dobro izmišljen in da bi se moglo izkazati, da
so se dogodki odvijali tako.
Cheitmar je okoli 768 umrl. Nazori velikega dela preprostega ljudstva
še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širitelji božje bese-
de so bili izgnani, dostop jim je bil nekaj let preprečen. Ko so Franki postavi-
li za kneza Waltunca, ga je ljudstvo zavrnilo z orožjem; odvrglo je frankovsko
klientelo in se na vse kriplje trudilo za kraljevsko svobodo (libertas regia). Sle-
dil je (772) poseg Tassila v Karantanijo, ki jo je podredil in vnovič postavil na
oblast Waltunca. Spet se je okrepila vera. Hansiz omenja, da je »Megiser« to
na svoj način obsežneje opisal z zaupanjem »svojemu Ammoniju«. Divjaštvo
razbijaškega ljudstva naj bi bilo tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili
na kupe, ženam, privezanim na drevesa, izrezovali drob, druge pobili tako,
da so jih ciljali s kopji. Tassilo naj bi s tremi vojskami pokoril uporneže in
vnovič postavil za kneza Waltunca. Kakorkoli že – meni Hansiz –, izid je
znan, način pa ne: Waltunc je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej pa je vera
vnovič dvignila glavo.46
Brez senzacionalizma omenja vse tri karantanske upore tudi Anton
Linhart v delu Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen (Län-
dern der) suedlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791).47 Ne posveča jim poseb-
45 Nobilitatem Carentanam, quae proximum Villaco oppido agrum possidebat, idolis tenacius addictam, ira in
ducem, et christianae religionis odio corripuisse arma circa annum 757; saeuitiae et libidine miscuisse omnia:
virgines, matronas, pueros inauditis caedium modis contrucidasse.
46 Vtut haec sint, effectus certus est, licet modus incertus: restitutus armis Walcunus: ex quo rursus erigere caput
religio.
47 Linhart, Versuch einer Geschichte, o uporih: II, 162, 163, 165.
22
Cheitmar (Chettumarus) prosil Virgilija, naj ga obišče. Ta pa tega ni storil,
ker je prišlo v deželi do vstaje, pač pa je poslal Cheitmarju duhovnika Lati-
na. Ne dolgo za tem je prišlo do druge vstaje in Latin je odšel od tam. Han-
siz opozarja, da to, kar je anonimni pisec Conversio povedal tako skopo, »Me-
giser« (gre za Christalnick-Megiserja) dopolnjuje z obsežnim opisom, kjer
pripoveduje o prizorih divjega klanja (lanionae atrocissimae). Omeni tudi, da
»Megiser« poroča o Cheitmarjevih bitkah in zmagah s podrobnimi podatki,
kot da bi jih sam videl. V ponazoritev povzame Christalnick-Megiserjev opis
upora: Karantansko plemstvo, ki je imelo posest pri Beljaku, se je oklepalo
malikov. V jezi na kneza in v sovraštvu do krščanske vere je okoli 757 zgrabilo
za orožje. Z divjaštvom in pohoto je vznemirjalo vse: device, žene, na nezasli-
šane načine je morilo otroke.45 Hansiz pove, da je po tej pripovedi knez s po-
močjo furlanskega kneza Petra Munichesa zmagoslavno utrdil vero. S kan-
cem posmehljivosti opozori, da je »Megiser« pripoved povzel »po svojem
Ammoniu«, meni pa, da je opis dobro izmišljen in da bi se moglo izkazati, da
so se dogodki odvijali tako.
Cheitmar je okoli 768 umrl. Nazori velikega dela preprostega ljudstva
še niso podredili ukoreninjene surovosti svetemu zakonu. Širitelji božje bese-
de so bili izgnani, dostop jim je bil nekaj let preprečen. Ko so Franki postavi-
li za kneza Waltunca, ga je ljudstvo zavrnilo z orožjem; odvrglo je frankovsko
klientelo in se na vse kriplje trudilo za kraljevsko svobodo (libertas regia). Sle-
dil je (772) poseg Tassila v Karantanijo, ki jo je podredil in vnovič postavil na
oblast Waltunca. Spet se je okrepila vera. Hansiz omenja, da je »Megiser« to
na svoj način obsežneje opisal z zaupanjem »svojemu Ammoniju«. Divjaštvo
razbijaškega ljudstva naj bi bilo tolikšno, da so sežigali otroke, ki so jih zložili
na kupe, ženam, privezanim na drevesa, izrezovali drob, druge pobili tako,
da so jih ciljali s kopji. Tassilo naj bi s tremi vojskami pokoril uporneže in
vnovič postavil za kneza Waltunca. Kakorkoli že – meni Hansiz –, izid je
znan, način pa ne: Waltunc je bil postavljen nazaj z orožjem, odtlej pa je vera
vnovič dvignila glavo.46
Brez senzacionalizma omenja vse tri karantanske upore tudi Anton
Linhart v delu Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen (Län-
dern der) suedlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791).47 Ne posveča jim poseb-
45 Nobilitatem Carentanam, quae proximum Villaco oppido agrum possidebat, idolis tenacius addictam, ira in
ducem, et christianae religionis odio corripuisse arma circa annum 757; saeuitiae et libidine miscuisse omnia:
virgines, matronas, pueros inauditis caedium modis contrucidasse.
46 Vtut haec sint, effectus certus est, licet modus incertus: restitutus armis Walcunus: ex quo rursus erigere caput
religio.
47 Linhart, Versuch einer Geschichte, o uporih: II, 162, 163, 165.
22
