Page 91 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 91
nekaznovani. olajševalne okoliščine pri uporu ...
drugih sprožalo strah ali nad njimi izvajalo nasilje.33 Zato je bilo v primeru hu-
dega upora lahko kaznovano, kaznovane pa so lahko bile tudi posamezne ose-
be, kljub splošnemu načelu, da za en zločin ni mogla biti naložena dvojna ka-
zen. Mesto je bilo naročnik, posamezniki pa pooblaščenci, zato je bilo treba
še posebej kaznovati rektorje ali upravljalce. To so učile izkušnje iz vladarju
nepokornih mest, je menil Gómez in pri tem namigoval na upor kastilskih
skupnosti iz leta 1522.34
Zatrtje kastilskih skupnosti (communidades) in kasneje Karlovega za-
trtja Genta je kot primer načina kaznovanja skupnosti universitas (z eksplici-
tim navezovanjem na Gómeza) izpostavil tudi Giulio Claro, sodnik v španski
Lombardiji.35 A isti Claro je v vprašanju (quæstio) LX svojega dela Pratica cri-
minalis (Quæ res in delictis a pæna excusent, vel saltem ad pænam ipsam miti-
gandam) razpravljal tudi o olajševalnih okoliščinah za množico.36
Načelo, da »zakoni ne smejo ostati nekaznovani« (ne crimina remane-
ant impunita) je lahko torej imelo določene pravne omejitve. Pravna stroka je
pripravila (in s tem tudi še kasneje nadaljevala) zaščitna sredstva, zaradi kate-
rih je lahko v določenem primeru ostal nekaznovan tudi zločin proti vladarju.
In vemo, da je bilo v nekaterih primerih to sredstvo učinkovito.37
Zdi se, da delovanje množice na ta način ustreza tistemu, kar je bilo za
druge upore definirano kot »družbeno znanje«.38 O tem priča tudi zgodovi-
nopisje o »krvavem pustnem četrtku« (crudel zobia grassa), kot ugotavlja Fu-
rio Bianco: »Znotraj skupnosti je bila povezanost še okrepljena s pritiskom na
posameznike zaradi zavezujočega značaja sklepov, sprejetih na plenarnih zbo-
rih, ter zaradi solidarnostnih in vzajemnostnih norm v primeru nevarnosti in
zunanje grožnje.«39
Četudi je resnica vladarja in njegovega sodnika (kot v Urbinu)
obveljala na škodo teh norm in preko mej običajne družbene konfliktnosti
med meščani, so se družbene prakse množice in znanja, ki so jih udejanjale,
33 Gómez, Variarum resolutionum, 425–26.
34 Gómez, Variarum resolutionum, 427.
35 Citiram iz Claro, Liber Quintus sive Practica Criminalis: Quæstio XVI. Quæ personæ accusari possint, vel
non, 237–240. O Claru glej njegovo geslo v Dizionario biografico degli italiani, 26, 1982, 141–46, ter
monografijo Massetta, Un magistrato e una città.
36 »Multitudo reorum an excuset delinquentes«: Claro, Liber Quintus sive Practica Criminalis, 514.
37 Kot v kastilski skupnosti Fuenteovejuna, poznano iz komedije Lopeja de Vege. Omenjeno v De
Benedictis, »Amicizia e resistenza nelle comunità,« o čemer piše Povolo, L'uomo che pretendeva
l'onore.
38 Farge, Revel, La logica della folla, 5, in poglavje Le regole della sommossa, 49–75. Glej tudi nedavni Pro-
vasi, Il popolo ama il duca?.
39 Bianco, 1511, 84; glej tudi slovenski prevod: Krvavi pust 1511.
91
drugih sprožalo strah ali nad njimi izvajalo nasilje.33 Zato je bilo v primeru hu-
dega upora lahko kaznovano, kaznovane pa so lahko bile tudi posamezne ose-
be, kljub splošnemu načelu, da za en zločin ni mogla biti naložena dvojna ka-
zen. Mesto je bilo naročnik, posamezniki pa pooblaščenci, zato je bilo treba
še posebej kaznovati rektorje ali upravljalce. To so učile izkušnje iz vladarju
nepokornih mest, je menil Gómez in pri tem namigoval na upor kastilskih
skupnosti iz leta 1522.34
Zatrtje kastilskih skupnosti (communidades) in kasneje Karlovega za-
trtja Genta je kot primer načina kaznovanja skupnosti universitas (z eksplici-
tim navezovanjem na Gómeza) izpostavil tudi Giulio Claro, sodnik v španski
Lombardiji.35 A isti Claro je v vprašanju (quæstio) LX svojega dela Pratica cri-
minalis (Quæ res in delictis a pæna excusent, vel saltem ad pænam ipsam miti-
gandam) razpravljal tudi o olajševalnih okoliščinah za množico.36
Načelo, da »zakoni ne smejo ostati nekaznovani« (ne crimina remane-
ant impunita) je lahko torej imelo določene pravne omejitve. Pravna stroka je
pripravila (in s tem tudi še kasneje nadaljevala) zaščitna sredstva, zaradi kate-
rih je lahko v določenem primeru ostal nekaznovan tudi zločin proti vladarju.
In vemo, da je bilo v nekaterih primerih to sredstvo učinkovito.37
Zdi se, da delovanje množice na ta način ustreza tistemu, kar je bilo za
druge upore definirano kot »družbeno znanje«.38 O tem priča tudi zgodovi-
nopisje o »krvavem pustnem četrtku« (crudel zobia grassa), kot ugotavlja Fu-
rio Bianco: »Znotraj skupnosti je bila povezanost še okrepljena s pritiskom na
posameznike zaradi zavezujočega značaja sklepov, sprejetih na plenarnih zbo-
rih, ter zaradi solidarnostnih in vzajemnostnih norm v primeru nevarnosti in
zunanje grožnje.«39
Četudi je resnica vladarja in njegovega sodnika (kot v Urbinu)
obveljala na škodo teh norm in preko mej običajne družbene konfliktnosti
med meščani, so se družbene prakse množice in znanja, ki so jih udejanjale,
33 Gómez, Variarum resolutionum, 425–26.
34 Gómez, Variarum resolutionum, 427.
35 Citiram iz Claro, Liber Quintus sive Practica Criminalis: Quæstio XVI. Quæ personæ accusari possint, vel
non, 237–240. O Claru glej njegovo geslo v Dizionario biografico degli italiani, 26, 1982, 141–46, ter
monografijo Massetta, Un magistrato e una città.
36 »Multitudo reorum an excuset delinquentes«: Claro, Liber Quintus sive Practica Criminalis, 514.
37 Kot v kastilski skupnosti Fuenteovejuna, poznano iz komedije Lopeja de Vege. Omenjeno v De
Benedictis, »Amicizia e resistenza nelle comunità,« o čemer piše Povolo, L'uomo che pretendeva
l'onore.
38 Farge, Revel, La logica della folla, 5, in poglavje Le regole della sommossa, 49–75. Glej tudi nedavni Pro-
vasi, Il popolo ama il duca?.
39 Bianco, 1511, 84; glej tudi slovenski prevod: Krvavi pust 1511.
91
