Page 90 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 90
upor, nasilje in preživetje
pravno sposobne. Zato so v tem primeru smrtno kazen lahko spremenili v
denarno.
Številne primere, s katerimi so se srečevali sodniki in odvetniki, so
analitično obravnavali v prepletu »stroke in izkušnje« kot »kriminalne
prakse« (practicae criminales), namenjene »tistim, ki dejansko izvršujejo pra-
vico« (artifices justitiae),27 na osnovi »definicij, pravnih načel in maksim ter
splošnih mnenj /…/ z glavnim ciljem, da pri vsaki osebi ovrednotijo potrebo
po, način in obseg kazni« (an, quomodo in quantum).28
Vprašanje, na katerem sloni »altercatio non modica«, je bilo specifičen
predmet analize v vsej italijanski in evropski kazenski literaturi 16. stoletja, ki
jo je sodnik Negrelli gotovo poznal. Še pred procesom zaradi urbinskih ne-
mirov so jo obravnavali Egidio Bossi, Ludovico Carerio, Girolamo Gigante,
Antonio Gómez in Giulio Claro, če naštejemo le nekaj avtorjev, katerih dela
so bila zelo razširjena in uporabljana. Ali je bila skupnost (universitas) lahko
izgnana? Kako so jo lahko kaznovali? Kako se je lahko dokazalo, da je krši-
la zakon?
Že poznana »vprašanja in dvoumnosti« (quaestiones in dubia), tudi v
povezavi z nedavnimi primeri, kot je bil tisti iz Genta, ki ga je leta 1540 strogo
kaznoval Karel V29, je obravnaval tudi Egidio Bossi.30 Vprašanje olajševalnih
okoliščin za »multitudo delinquentium« je v delu Pratica obravnaval Ludo-
vico Careiro.31 Ali skupnost, ki se upre svojemu gospodu, zagreši zločin pro-
ti vladarju? Girolamo Gigante je o tem problemu razpravljal v Quaestio XII v
delu o zločinu proti vladarju, z vsemi običajnimi razlikovanji.32
Antonio Gómez je v skladu s takratno doktrino menil, da mesto ali uni-
versitas (skupnost) ni moglo kršiti zakona v pravem pomenu besede in torej ni
moglo biti kaznovano, saj je bilo nomen iuris in ni imelo ne duha ne intelek-
ta, vendar je ta salamanški pravnik vendarle priznaval, da je mesto lahko kr-
šilo zakon na neprimeren način. To je lahko storilo preko svojih rektorjev ali
upravljalcev, torej nefiktivnih oseb: mesto ali universitas je lahko dejansko v
27 Sbriccoli, »Giustizia criminale,« 163–205: 174.
28 Sbriccoli, »Giustizia criminale.« Pomembno se mi zdi izpostaviti, da se Sbriccoli tu ne nanaša ek-
splicitno na universitas delinquens. O vprašanju na splošno glej Alessi Palazzolo, Prova legale e pena;
Birocchi, Alla ricerca dell'ordine, 253–69; Chiodi, »Le relazioni pericolose,« VII–CI; Bellabarba,
La giustizia nell'Italia moderna; Tedoldi, »La spada e la bilancia.«
29 Bossi, Tractatus varii, c. 265v.
30 Bossi, Tractatus varii: Tit. Banniri qui possint, cc. 265r–266v. Glej tudi geslo »Egidio Bossi« v Diziona-
rio biografico degli italiani, 13, 1971, 299–300.
31 Carerio, Practica nova causarum criminalium.
32 Gigas, De crimine læsæ maiestatis, v Tractatus illustrium iurisconsultorum, XI, I, cc. 33v–89v.
90
pravno sposobne. Zato so v tem primeru smrtno kazen lahko spremenili v
denarno.
Številne primere, s katerimi so se srečevali sodniki in odvetniki, so
analitično obravnavali v prepletu »stroke in izkušnje« kot »kriminalne
prakse« (practicae criminales), namenjene »tistim, ki dejansko izvršujejo pra-
vico« (artifices justitiae),27 na osnovi »definicij, pravnih načel in maksim ter
splošnih mnenj /…/ z glavnim ciljem, da pri vsaki osebi ovrednotijo potrebo
po, način in obseg kazni« (an, quomodo in quantum).28
Vprašanje, na katerem sloni »altercatio non modica«, je bilo specifičen
predmet analize v vsej italijanski in evropski kazenski literaturi 16. stoletja, ki
jo je sodnik Negrelli gotovo poznal. Še pred procesom zaradi urbinskih ne-
mirov so jo obravnavali Egidio Bossi, Ludovico Carerio, Girolamo Gigante,
Antonio Gómez in Giulio Claro, če naštejemo le nekaj avtorjev, katerih dela
so bila zelo razširjena in uporabljana. Ali je bila skupnost (universitas) lahko
izgnana? Kako so jo lahko kaznovali? Kako se je lahko dokazalo, da je krši-
la zakon?
Že poznana »vprašanja in dvoumnosti« (quaestiones in dubia), tudi v
povezavi z nedavnimi primeri, kot je bil tisti iz Genta, ki ga je leta 1540 strogo
kaznoval Karel V29, je obravnaval tudi Egidio Bossi.30 Vprašanje olajševalnih
okoliščin za »multitudo delinquentium« je v delu Pratica obravnaval Ludo-
vico Careiro.31 Ali skupnost, ki se upre svojemu gospodu, zagreši zločin pro-
ti vladarju? Girolamo Gigante je o tem problemu razpravljal v Quaestio XII v
delu o zločinu proti vladarju, z vsemi običajnimi razlikovanji.32
Antonio Gómez je v skladu s takratno doktrino menil, da mesto ali uni-
versitas (skupnost) ni moglo kršiti zakona v pravem pomenu besede in torej ni
moglo biti kaznovano, saj je bilo nomen iuris in ni imelo ne duha ne intelek-
ta, vendar je ta salamanški pravnik vendarle priznaval, da je mesto lahko kr-
šilo zakon na neprimeren način. To je lahko storilo preko svojih rektorjev ali
upravljalcev, torej nefiktivnih oseb: mesto ali universitas je lahko dejansko v
27 Sbriccoli, »Giustizia criminale,« 163–205: 174.
28 Sbriccoli, »Giustizia criminale.« Pomembno se mi zdi izpostaviti, da se Sbriccoli tu ne nanaša ek-
splicitno na universitas delinquens. O vprašanju na splošno glej Alessi Palazzolo, Prova legale e pena;
Birocchi, Alla ricerca dell'ordine, 253–69; Chiodi, »Le relazioni pericolose,« VII–CI; Bellabarba,
La giustizia nell'Italia moderna; Tedoldi, »La spada e la bilancia.«
29 Bossi, Tractatus varii, c. 265v.
30 Bossi, Tractatus varii: Tit. Banniri qui possint, cc. 265r–266v. Glej tudi geslo »Egidio Bossi« v Diziona-
rio biografico degli italiani, 13, 1971, 299–300.
31 Carerio, Practica nova causarum criminalium.
32 Gigas, De crimine læsæ maiestatis, v Tractatus illustrium iurisconsultorum, XI, I, cc. 33v–89v.
90
