Page 89 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 89
nekaznovani. olajševalne okoliščine pri uporu ...
teh je mogoče brati, »naj se delovanje ljudstva oprosti in naj se jih ne naziva z
uporniki«.23
Dokumenti, ki so bili del dogodkov v sklopu »nemirov«/»upora« (od-
vetnikove zaščite in govor, kot je zabeležen v pisarjevem zapisniku) ter zasli-
šanja zapornikov (rekonstrukcije dogodkov na osnovi sodnikovih vprašanj),
predstavljajo vire, »ki napotujejo na določene znake«.24 V njih je moč prepo-
znati, da so se ljudje v mestih zavedali in bali, da bi jih vladar lahko kaznoval,
ter da so obenem poznali argumente, s katerimi bi se lahko izognili kazno-
vanju celotnega mesta in s katerimi bi »opravičili dejanja ljudstva«.
Dejanja združenega ljudstva, kot jih je zapisal tudi pisar, so za odvetni-
ka predstavljala argumente (zaščitne klavzule), ki naj bi služili kot olajševalne
okoliščine. Vendar so za sodnika tako dejanja kot argumenti dejansko pred-
stavljali oteževalne okoliščine.
Obe stališči sta predstavljali skrajna pola pravnega vprašanja, o katerem
se je razpravljalo že nekaj časa in na katerem sloni »nezmerni spor« (altercatio
non modica), kot je zapisal pravnik Nicholas Bohier, sodnik v procesu skup-
nosti iz Agena zaradi upora leta 1514.25
Ali lahko skupnost (universitas) krši zakon? In če, na kakšen način? Če
lahko krši zakon, kakšne kazni naj se ji naloži? Ali lahko/moramo identifici-
rati odgovorne? O teh vprašanjih je kanonska in civilna doktrina razpravlja-
la vse od 12. stoletja dalje.26
Če skrajno strnemo glavna vprašanja: universitas deluje prestopniško,
če se odloči za upor, zatem ko je formalno sklicala svet po ustaljenem pos-
topku; če na svetu ni bil sprejet nikakršen sklep, je treba identificirati posa-
mezne odgovorne za upor. Najvišja kazen za uporniško universitas (uničenje)
je mogoče spremeniti zaradi dejstva, da je uporno delovala množica. »Stro-
gost zakona« (rigor iuris) lahko pri množici ublažimo in se tako izognemo
ekscesu, da usmrtimo celotno prebivalstvo mesta in na ta način mesto izpraz-
nimo, s tem pa močno oškodujemo res publico. Če bi množici naložili najvišjo
kazen, bi s tem dejansko odredili poboj mnogih ljudi, vključno z nedolžnimi,
najmlajšimi, neprištevnimi: osebami, ki ne morejo kršiti zakona, ker niso
23 ASVat, Archivum Arcis, E, 127, c. 47v.
24 Sbriccoli, »Storia del diritto e storia della società,« 1130.
25 Bohier, Preclarus, et elegans tractatus de seditiosis. O Bohierju (1469–1539) je bil pripravljeno tudi geslo
G. D. Guyona v Arabeyre, Halpérin, Krinen, Dictionnaire historique des juristes français, 95–97.
26 O tem obširno piše Michaud-Quantin, Universitas. Expressions du mouvement communautaire, 327–
39. Z vprašanjem se je v obsežnem članku ukvarjal tudi Chiodi, »Delinquere ut universi,« 91–199,
na katerega se je odzval Quaglioni, »'Universi consentire non possunt',« 409–25. Glej tudi Gilli,
»Châter la ville ou châtiers ses dirigeants.«
89
teh je mogoče brati, »naj se delovanje ljudstva oprosti in naj se jih ne naziva z
uporniki«.23
Dokumenti, ki so bili del dogodkov v sklopu »nemirov«/»upora« (od-
vetnikove zaščite in govor, kot je zabeležen v pisarjevem zapisniku) ter zasli-
šanja zapornikov (rekonstrukcije dogodkov na osnovi sodnikovih vprašanj),
predstavljajo vire, »ki napotujejo na določene znake«.24 V njih je moč prepo-
znati, da so se ljudje v mestih zavedali in bali, da bi jih vladar lahko kaznoval,
ter da so obenem poznali argumente, s katerimi bi se lahko izognili kazno-
vanju celotnega mesta in s katerimi bi »opravičili dejanja ljudstva«.
Dejanja združenega ljudstva, kot jih je zapisal tudi pisar, so za odvetni-
ka predstavljala argumente (zaščitne klavzule), ki naj bi služili kot olajševalne
okoliščine. Vendar so za sodnika tako dejanja kot argumenti dejansko pred-
stavljali oteževalne okoliščine.
Obe stališči sta predstavljali skrajna pola pravnega vprašanja, o katerem
se je razpravljalo že nekaj časa in na katerem sloni »nezmerni spor« (altercatio
non modica), kot je zapisal pravnik Nicholas Bohier, sodnik v procesu skup-
nosti iz Agena zaradi upora leta 1514.25
Ali lahko skupnost (universitas) krši zakon? In če, na kakšen način? Če
lahko krši zakon, kakšne kazni naj se ji naloži? Ali lahko/moramo identifici-
rati odgovorne? O teh vprašanjih je kanonska in civilna doktrina razpravlja-
la vse od 12. stoletja dalje.26
Če skrajno strnemo glavna vprašanja: universitas deluje prestopniško,
če se odloči za upor, zatem ko je formalno sklicala svet po ustaljenem pos-
topku; če na svetu ni bil sprejet nikakršen sklep, je treba identificirati posa-
mezne odgovorne za upor. Najvišja kazen za uporniško universitas (uničenje)
je mogoče spremeniti zaradi dejstva, da je uporno delovala množica. »Stro-
gost zakona« (rigor iuris) lahko pri množici ublažimo in se tako izognemo
ekscesu, da usmrtimo celotno prebivalstvo mesta in na ta način mesto izpraz-
nimo, s tem pa močno oškodujemo res publico. Če bi množici naložili najvišjo
kazen, bi s tem dejansko odredili poboj mnogih ljudi, vključno z nedolžnimi,
najmlajšimi, neprištevnimi: osebami, ki ne morejo kršiti zakona, ker niso
23 ASVat, Archivum Arcis, E, 127, c. 47v.
24 Sbriccoli, »Storia del diritto e storia della società,« 1130.
25 Bohier, Preclarus, et elegans tractatus de seditiosis. O Bohierju (1469–1539) je bil pripravljeno tudi geslo
G. D. Guyona v Arabeyre, Halpérin, Krinen, Dictionnaire historique des juristes français, 95–97.
26 O tem obširno piše Michaud-Quantin, Universitas. Expressions du mouvement communautaire, 327–
39. Z vprašanjem se je v obsežnem članku ukvarjal tudi Chiodi, »Delinquere ut universi,« 91–199,
na katerega se je odzval Quaglioni, »'Universi consentire non possunt',« 409–25. Glej tudi Gilli,
»Châter la ville ou châtiers ses dirigeants.«
89
