Page 86 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 86
upor, nasilje in preživetje
izognili ječi, so neusmiljeno lovili povsod, kamor so se zatekli; ko so jih našli,
so jih vojvodovi morilci usmrtili.
Na osnovi pričevanj tistih, ki so jih zaslišali med 23. marcem in 27. apri-
lom (24 zaslišanj 16 zapornikov)8 je sodnik Negrelli 7. maja 1753 oblikoval ob-
tožnico.9
Vsi so se omadeževali z gnusnim zločinom.
Bili so prevratniki, pokvarjenci, izdajalci, zarotniki, omadeževani, prestopniki
proti vladarju.
Drznili so si storiti zločine, ne da bi jih bilo niti najmanj strah kazni. Druge so
prepričali, da oblasti ne bi mogle kaznovati množice. Pod pretvezo javnega dob-
rega so dolgo mahinirali z različnimi triki in opreznostmi, da bi tako dvignili in
zapeljali ljudstvo. Vnaprej so premislili zločin in nato preložili njegovo izvedbo,
da bi ga lahko storili v imenu ljudstva, dokler bi množica imela razlog za upanje,
da za vsakršno ravnanje tistega dne10 ne bo povračila in da zanj lahko ostanejo
nekaznovani.
Večkrat so zapeljevali množico.
Njihovo delovanje ni bilo namenjeno temu, da bi mesto in prebivalce Urbina raz-
bremenili novih davkov, pač pa temu, da jih izmaknejo vdanosti lastnemu vla-
darju.
Pod pretvezo, da branijo mesto in meščane pred vojaki, ki naj bi jih vojvoda pos-
lal nadnje v njihovo škodo, so se pretvarjali, da se vojvode bojijo, v resnici pa so se
zoper njega, ki je bil njihov legitimni gospod in vladar, zarotili, saj so si vzeli pravi-
co, da proti njemu delujejo z orožjem.
Živeli so, ne da bi vladarju izkazovali svojo vdanost. Svojo nepokorščino so ščiti-
li vse do zadnjega.
Vse kardinale v rimski kuriji so prosili za sprejem in se pretvarjali, da jim hočejo
dokazati vdanost urbinskega ljudstva, ki ga je vojvoda obtoževal neposlušnosti.
Delovali so kot sovražniki ljudstva.
Sodnikova zgodba je vojvodovo tri mesece pred tem skonstruirano
zgodbo še okrepila. S perspektive njune »politične pravice« so bili zaslišanci
zgolj in v vsem sovražniki ljudstva.11
Med zaslišanji je Negrelli neomajno sledil cilju najti dokaze »sramot-
nih nemirov, vstaje in zarote« v mestu – kot je vojvoda označil dogajanje v
razglasu – z vsemi sredstvi: ne le z mučenjem, kot je bil običaj, ampak tudi
8 Drugi so bili aretirani in zaslišani kasneje, to je med 18. in 23. junijem.
9 ASVat, Archivum Arcis, E, 127, cc. 312v–320v.
10 Sodnik se je skliceval na 26. december 1572.
11 O tem na splošno glej nedavni Portinaro, »La spada sulla bilancia,« 75–106, še posebej 85–95.
86
izognili ječi, so neusmiljeno lovili povsod, kamor so se zatekli; ko so jih našli,
so jih vojvodovi morilci usmrtili.
Na osnovi pričevanj tistih, ki so jih zaslišali med 23. marcem in 27. apri-
lom (24 zaslišanj 16 zapornikov)8 je sodnik Negrelli 7. maja 1753 oblikoval ob-
tožnico.9
Vsi so se omadeževali z gnusnim zločinom.
Bili so prevratniki, pokvarjenci, izdajalci, zarotniki, omadeževani, prestopniki
proti vladarju.
Drznili so si storiti zločine, ne da bi jih bilo niti najmanj strah kazni. Druge so
prepričali, da oblasti ne bi mogle kaznovati množice. Pod pretvezo javnega dob-
rega so dolgo mahinirali z različnimi triki in opreznostmi, da bi tako dvignili in
zapeljali ljudstvo. Vnaprej so premislili zločin in nato preložili njegovo izvedbo,
da bi ga lahko storili v imenu ljudstva, dokler bi množica imela razlog za upanje,
da za vsakršno ravnanje tistega dne10 ne bo povračila in da zanj lahko ostanejo
nekaznovani.
Večkrat so zapeljevali množico.
Njihovo delovanje ni bilo namenjeno temu, da bi mesto in prebivalce Urbina raz-
bremenili novih davkov, pač pa temu, da jih izmaknejo vdanosti lastnemu vla-
darju.
Pod pretvezo, da branijo mesto in meščane pred vojaki, ki naj bi jih vojvoda pos-
lal nadnje v njihovo škodo, so se pretvarjali, da se vojvode bojijo, v resnici pa so se
zoper njega, ki je bil njihov legitimni gospod in vladar, zarotili, saj so si vzeli pravi-
co, da proti njemu delujejo z orožjem.
Živeli so, ne da bi vladarju izkazovali svojo vdanost. Svojo nepokorščino so ščiti-
li vse do zadnjega.
Vse kardinale v rimski kuriji so prosili za sprejem in se pretvarjali, da jim hočejo
dokazati vdanost urbinskega ljudstva, ki ga je vojvoda obtoževal neposlušnosti.
Delovali so kot sovražniki ljudstva.
Sodnikova zgodba je vojvodovo tri mesece pred tem skonstruirano
zgodbo še okrepila. S perspektive njune »politične pravice« so bili zaslišanci
zgolj in v vsem sovražniki ljudstva.11
Med zaslišanji je Negrelli neomajno sledil cilju najti dokaze »sramot-
nih nemirov, vstaje in zarote« v mestu – kot je vojvoda označil dogajanje v
razglasu – z vsemi sredstvi: ne le z mučenjem, kot je bil običaj, ampak tudi
8 Drugi so bili aretirani in zaslišani kasneje, to je med 18. in 23. junijem.
9 ASVat, Archivum Arcis, E, 127, cc. 312v–320v.
10 Sodnik se je skliceval na 26. december 1572.
11 O tem na splošno glej nedavni Portinaro, »La spada sulla bilancia,« 75–106, še posebej 85–95.
86
