Page 87 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 87
nekaznovani. olajševalne okoliščine pri uporu ...
in predvsem z veščino »prevzemanje besede«12 obtoženim, da bi jim v usta
položil svojo zgodbo in da bi tako opisali nevdanost in neposlušnost tistih
nezvestih podložnikov, ki niso bili prisotni.13 Njegovo strokovno znanje in
veščine so mu omogočili, da je od obtoženih izsilil priznanja o »trikih« in
»opreznostih«, ki so jih uporabljali zato, da bi njihov prestopek ostal nekaz-
novan.
Zgodbe iz nekaterih zaslišanj − o številnem ter v besedi in dejanju eno-
tnem ljudstvu, tako enotnem, da posameznih glasov in delovanja iz njega ni
bilo mogoče razbrati − za sodnika niso bile drugo kot pretvarjanje. V njih je
neizpodbitno videl zatekanje »uporniških skupnosti« (universitates delinqu-
entes) k eni od olajševalnih okoliščin za kazen zaradi upora, in sicer »zaradi
velike množice /sodelujočih/ se zločin ne kaznuje« (ob populum multum cri-
men pertransit inultum). Šlo je za vprašanje, o katerem so že stoletja razprav-
ljali v pravni stroki in praksi, tako v spisih o »zločinu razžaljenja vladarske av-
toritete« (crimen laesae maiestatis) kot v spisih o nemirih in uporih, ki so bili
takrat (v obdobju urbinskih nemirov) že izrazito razširjeni tako v literaturi o
praksah kot včasih tudi v nekaterih consilia.14 Sodnik je gotovo dobro poznal
izrazoslovje: njegov politični proces15 proti urbinskim upornikom je v veliki
meri izrabljal poznavanje vprašanja.
Če je bilo za sodnika »pretvarjanje« Urbinčanov gotovo oteževalna
okoliščina, pa za zgodovinarja to predstavlja izjemno dragoceno izhodišče,
ki mu omogoča, da idenitificira družbeno prakso,16 ki je bila v vsem značil-
na za upore v mestih (tistih mestih, ki so to vedela in so se bala kazni).17 Tudi
mestom je namreč bila kot podložnikom princepsa, priznana pravica crimen
laesae maiestatis v obliki nemirov in uporov.
12 Izraz jemljem po Quaglioni, »Vero e falso,« 63–82. O tej temi glej tudi Povolo, »Introduzione,« v
Il processo a Paolo Orgiano, VII–LXX, ter analize, nastale v raziskavi o sodnih procesih na račun ča-
rovništva in krivoverstva, ki jih tu zaradi omejitev obsega besedila ne morem predstaviti.
13 Ta vprašanja bom podrobneje analizirala v kasnejšem prispevku.
14 Glej De Benedictis, »'C'era un adagio…'.«
15 Kot takega ga razume Villard, »Faux complots et vrais procès.« O vprašanju političnih procesov
glej tudi Contamine, »Inobédience, rébellion, trahison,« 63–82; Chiffoleau, »Le crime de ma-
jesté,« 577–662.
16 Koncept družbene prakse razumem v pomenu, kot ga berem v Sbriccoli, »Storia del diritto e storia
della società,« 1113–34. Za smiselnost takšnega razumevanja in kasnejše razprave med zgodovi-
narji in pravnimi zgodovinarji so izjemnega pomena ugotovitve v Birocchi, La giustizia di tipo ege-
monico, 179–211: 220; Zorzi, »L'egemonia del penale« in Mario Sbriccoli, 155–78; Alessi, »La gius-
tizia pubblica come 'risorsa',« 213–34; Povolo, »Dall'ordine della pace all'ordine pubblico,« 15–107.
17 Gilli, Guilhembet, Le châtiment des villes, tam še posebej Gilli, »Châter la ville ou châtiers ses diri-
geants,« 187–99, in Arcangeli, »Città punite,« 315–37.
87
in predvsem z veščino »prevzemanje besede«12 obtoženim, da bi jim v usta
položil svojo zgodbo in da bi tako opisali nevdanost in neposlušnost tistih
nezvestih podložnikov, ki niso bili prisotni.13 Njegovo strokovno znanje in
veščine so mu omogočili, da je od obtoženih izsilil priznanja o »trikih« in
»opreznostih«, ki so jih uporabljali zato, da bi njihov prestopek ostal nekaz-
novan.
Zgodbe iz nekaterih zaslišanj − o številnem ter v besedi in dejanju eno-
tnem ljudstvu, tako enotnem, da posameznih glasov in delovanja iz njega ni
bilo mogoče razbrati − za sodnika niso bile drugo kot pretvarjanje. V njih je
neizpodbitno videl zatekanje »uporniških skupnosti« (universitates delinqu-
entes) k eni od olajševalnih okoliščin za kazen zaradi upora, in sicer »zaradi
velike množice /sodelujočih/ se zločin ne kaznuje« (ob populum multum cri-
men pertransit inultum). Šlo je za vprašanje, o katerem so že stoletja razprav-
ljali v pravni stroki in praksi, tako v spisih o »zločinu razžaljenja vladarske av-
toritete« (crimen laesae maiestatis) kot v spisih o nemirih in uporih, ki so bili
takrat (v obdobju urbinskih nemirov) že izrazito razširjeni tako v literaturi o
praksah kot včasih tudi v nekaterih consilia.14 Sodnik je gotovo dobro poznal
izrazoslovje: njegov politični proces15 proti urbinskim upornikom je v veliki
meri izrabljal poznavanje vprašanja.
Če je bilo za sodnika »pretvarjanje« Urbinčanov gotovo oteževalna
okoliščina, pa za zgodovinarja to predstavlja izjemno dragoceno izhodišče,
ki mu omogoča, da idenitificira družbeno prakso,16 ki je bila v vsem značil-
na za upore v mestih (tistih mestih, ki so to vedela in so se bala kazni).17 Tudi
mestom je namreč bila kot podložnikom princepsa, priznana pravica crimen
laesae maiestatis v obliki nemirov in uporov.
12 Izraz jemljem po Quaglioni, »Vero e falso,« 63–82. O tej temi glej tudi Povolo, »Introduzione,« v
Il processo a Paolo Orgiano, VII–LXX, ter analize, nastale v raziskavi o sodnih procesih na račun ča-
rovništva in krivoverstva, ki jih tu zaradi omejitev obsega besedila ne morem predstaviti.
13 Ta vprašanja bom podrobneje analizirala v kasnejšem prispevku.
14 Glej De Benedictis, »'C'era un adagio…'.«
15 Kot takega ga razume Villard, »Faux complots et vrais procès.« O vprašanju političnih procesov
glej tudi Contamine, »Inobédience, rébellion, trahison,« 63–82; Chiffoleau, »Le crime de ma-
jesté,« 577–662.
16 Koncept družbene prakse razumem v pomenu, kot ga berem v Sbriccoli, »Storia del diritto e storia
della società,« 1113–34. Za smiselnost takšnega razumevanja in kasnejše razprave med zgodovi-
narji in pravnimi zgodovinarji so izjemnega pomena ugotovitve v Birocchi, La giustizia di tipo ege-
monico, 179–211: 220; Zorzi, »L'egemonia del penale« in Mario Sbriccoli, 155–78; Alessi, »La gius-
tizia pubblica come 'risorsa',« 213–34; Povolo, »Dall'ordine della pace all'ordine pubblico,« 15–107.
17 Gilli, Guilhembet, Le châtiment des villes, tam še posebej Gilli, »Châter la ville ou châtiers ses diri-
geants,« 187–99, in Arcangeli, »Città punite,« 315–37.
87
