Page 98 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 98
upor, nasilje in preživetje
jo) v Split, spet drugi v Omiš in Sučurac, grad pod splitsko jurisdikcijo«.6 Vsi
stražarji, ki so ostali v utrdbi, »so dremali«, zato so se lahko vojaki skrivoma
prikradli za obzidje, ne da bi jih kdo opazil. Tiho so čakali na zoro, nato so
se, »zatem, ko so trikrat za pomoč zaprosili Jezusa«, odplazili iz svojih skri-
vališč, njihov vodja pa je »zapičil prapor s križem na sredino utrdbe«. Tedaj
so »začeli silovito tekati po zgornjem mestu in pobijati vse, ki so jim prišli
nasproti, pa tudi tiste, ki so jih napol speče našli v hišah in tiste, ki so se pri-
pravljali na beg; tako siloviti so bili, da so hitro osvojili najpomembnejši del
utrdbe«. Uspeh jih je spobudil, da so vdrli v »Dasdarjevo hišo, mu odrezali
glavo in skupaj z glavo odnesli ključe«, razbili so vrata spodnje utrdbe in se s
silo znesli nad tamkajšnjim majhnim naseljem tako, da so »na kose razseka-
li vse, ki so jih našli po hišah«. Tako je »na oljčno nedeljo, 7. aprila« ta trdn-
java s presenetljivo lahkoto in »skoraj brez prelivanja krvi padla v roke krist-
janom«.7
Na prvi pogled se zdi slavno zavzetje utrdbe Klis iz leta 1596 eden števil-
nih primerov rivalstva in verskega nasilja, značilnega za trojno beneško-oto-
mansko-habsburško mejo (triplex confinum) na območju Dalmacije. To ob-
močje je bilo definirano kot tektonski jarek med Vzhodom in Zahodom, med
Turki in Evropejci in še posebej med muslimani in kristjani: v »spopadu ci-
vilizacij« je predstavljalo zahodno mejo. Vendar se resničnost za tem dogod-
kom kaže kot manj črno-bela in transparentna ter razkriva kompleksno na-
ravo vere, politike in identitete v uporih, ki so označevali sredozemske meje.
Dalmacija je predstavljala točko, na kateri sta se otomanski in beneški
imperij najbolj neposredno stikala. Kristjani so to območje imeli za predzid-
je krščanstva (antemurale Christianitatis), Fernand Braudel pa ga je označil
za beneški »limes«. V beneškem Zadru naj bi se »slišalo peti turškega pete-
lina«.8 V nasprotju z današnjimi predstavami o jasno zarisanih in pazljivo va-
rovanih političnih mejah se je beneško-turška meja v Dalmaciji tamkajšnjim
prebivalcem kazala kot gibljiva, zelo porozna in nenehno spreminjajoča, tako
geografsko kot pojmovno. Za prebivalstvo, ki so ga v bojih za ozemlja in lokal-
ne interese potiskali zdaj sem zdaj tja med Benečane, Turke in Habsburžane,
meja med temi raznolikimi državami, ki je bila ključnega pomena za ravno-
težje sil na začetku novega veka, pogosto ni imela skorajda nikakršnega po-
6 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 241, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«.
7 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 242, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«; Horvat, Monumenta Uscocchorum, 101, pismo Hieronimo Pavon – Nicola Alberti, 20. april
1596.
8 Praga, History of Dalmatia, 178; Bracewell, The Uskoks of Senj, 156; Braudel, The Mediterranean, 2,
845–847.
98
jo) v Split, spet drugi v Omiš in Sučurac, grad pod splitsko jurisdikcijo«.6 Vsi
stražarji, ki so ostali v utrdbi, »so dremali«, zato so se lahko vojaki skrivoma
prikradli za obzidje, ne da bi jih kdo opazil. Tiho so čakali na zoro, nato so
se, »zatem, ko so trikrat za pomoč zaprosili Jezusa«, odplazili iz svojih skri-
vališč, njihov vodja pa je »zapičil prapor s križem na sredino utrdbe«. Tedaj
so »začeli silovito tekati po zgornjem mestu in pobijati vse, ki so jim prišli
nasproti, pa tudi tiste, ki so jih napol speče našli v hišah in tiste, ki so se pri-
pravljali na beg; tako siloviti so bili, da so hitro osvojili najpomembnejši del
utrdbe«. Uspeh jih je spobudil, da so vdrli v »Dasdarjevo hišo, mu odrezali
glavo in skupaj z glavo odnesli ključe«, razbili so vrata spodnje utrdbe in se s
silo znesli nad tamkajšnjim majhnim naseljem tako, da so »na kose razseka-
li vse, ki so jih našli po hišah«. Tako je »na oljčno nedeljo, 7. aprila« ta trdn-
java s presenetljivo lahkoto in »skoraj brez prelivanja krvi padla v roke krist-
janom«.7
Na prvi pogled se zdi slavno zavzetje utrdbe Klis iz leta 1596 eden števil-
nih primerov rivalstva in verskega nasilja, značilnega za trojno beneško-oto-
mansko-habsburško mejo (triplex confinum) na območju Dalmacije. To ob-
močje je bilo definirano kot tektonski jarek med Vzhodom in Zahodom, med
Turki in Evropejci in še posebej med muslimani in kristjani: v »spopadu ci-
vilizacij« je predstavljalo zahodno mejo. Vendar se resničnost za tem dogod-
kom kaže kot manj črno-bela in transparentna ter razkriva kompleksno na-
ravo vere, politike in identitete v uporih, ki so označevali sredozemske meje.
Dalmacija je predstavljala točko, na kateri sta se otomanski in beneški
imperij najbolj neposredno stikala. Kristjani so to območje imeli za predzid-
je krščanstva (antemurale Christianitatis), Fernand Braudel pa ga je označil
za beneški »limes«. V beneškem Zadru naj bi se »slišalo peti turškega pete-
lina«.8 V nasprotju z današnjimi predstavami o jasno zarisanih in pazljivo va-
rovanih političnih mejah se je beneško-turška meja v Dalmaciji tamkajšnjim
prebivalcem kazala kot gibljiva, zelo porozna in nenehno spreminjajoča, tako
geografsko kot pojmovno. Za prebivalstvo, ki so ga v bojih za ozemlja in lokal-
ne interese potiskali zdaj sem zdaj tja med Benečane, Turke in Habsburžane,
meja med temi raznolikimi državami, ki je bila ključnega pomena za ravno-
težje sil na začetku novega veka, pogosto ni imela skorajda nikakršnega po-
6 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 241, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«.
7 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 242, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«; Horvat, Monumenta Uscocchorum, 101, pismo Hieronimo Pavon – Nicola Alberti, 20. april
1596.
8 Praga, History of Dalmatia, 178; Bracewell, The Uskoks of Senj, 156; Braudel, The Mediterranean, 2,
845–847.
98
