Page 100 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 100
upor, nasilje in preživetje
Zaradi tega pa ne smemo misliti, da je beneško-turške odnose zaznamo-
val izključno konflikt. Tako turški kot beneški uradniki so namreč prizna-
vali, da so težave, povezane z mejo, napihovali, da bi tako dosegli večji diplo-
matski učinek, in so tako redno poročali, da njihovi podložniki vzdolž meje
živijo »v miru in sožitju in v globokem medsebojnem razumevanju«.16 Po-
sameznim epizodam nasilja in plenjenja se je pogosto poskusilo pripisati šir-
ši pomen; kljub temu je v mnogih primerih šlo za lokalno kriminalno proble-
matiko, značilno za območja, na katerih je bil nadzor oblasti nad razmerami
omejen. Takšni dogodki dejansko niso imeli verske ali politične relevantnos-
ti. Beneški uradnik je leta 1582 poročal, da so nasilje vzdolž meje sicer poznali,
a je do njega najpogosteje prihajalo zaradi »pocestnih tatov«, ki so jih »zara-
di njihovega slabega značaja polovili Turki sami; ti so povzročali vse težave na
tistih mejah«. Na podoben način so trud svojih beneških kolegov pri ohran-
janju miru in reda prepoznavali turški uradniki.17 Dejansko so dolgotrajnej-
šo težavo tako za Benečane kot Otomane od konca 16. stoletja dalje predstavl-
jali plenilski Uskoki, ki so napadali jadransko obalo,18 ter uporni podložniki,
ki so se pogosto prekršili proti centralni politiki, kot jasno kaže tudi epizoda
iz Klisa iz leta 1596.19
Dalmatinsko mejo so prehajali nenehno in z lahkoto; veliko skupin in
posameznikov je to počelo redno. Vlahi so v sklopu svojih praks transhuman-
ce nenadzorovano prehajali mejo, ko so svojo živino vodili na pašo; v obdob-
jih odprtega konflikta so svojo podporo ponujali različnim oblastem v regiji.
Vojaki, ki so branili beneško mejo, so pogosto živeli na otomanskem ozemlju.
Beneški podložniki so mejo redno prehajali, da bi obdelovali otomanska pol-
ja ali da bi svojo pšenico mleli v otomanskih mlinih, otomanski podložniki
pa so stalno delali na zemljiščih pod beneško oblastjo ali tja vodili svojo živi-
no, in zemljišča včasih celo jemali v zakup.20 Uradniki so poskušali dejavnost
prehajanja meje urediti večkrat, a brez uspeha. Dalmatinske meje so prehajale
celo celotne družine: organist iz šibeniške katedrale je imel tako na primer na
muslimanskem ozemlju veliko sorodnikov, med njimi tudi mater in svaka, ki
16 CRV, 3, 187, »Relazione di Antonio Pasqualigo«; ASV, Archivio proprio Costantinopoli, b. 20/II,
c. 107v, 3. februar 1626 (MV); ASV, Collegio – Relazioni, b. 72, c. 4v, »Relazione di Giulio Con-
tarini.«
17 CRV, 4, 312, »Relazione di Alvise Barbaro«; BMCV, PD 567c, 48, 3. februar 1582.
18 Bracewell, The Uskoks of Senj.
19 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 136–47.
20 Kužić, »Prilog biografiji,« 223–24; BM, It VII 1217 (9448), 18, c. 249r, »Relatione di Dalma-
tia«; Luca, »The Vlachs/Morlaks,« 315–21; BL, MS 8613, cc. 81r–88r, »Relatione Sopra i Mor-
lacchi.«
100
Zaradi tega pa ne smemo misliti, da je beneško-turške odnose zaznamo-
val izključno konflikt. Tako turški kot beneški uradniki so namreč prizna-
vali, da so težave, povezane z mejo, napihovali, da bi tako dosegli večji diplo-
matski učinek, in so tako redno poročali, da njihovi podložniki vzdolž meje
živijo »v miru in sožitju in v globokem medsebojnem razumevanju«.16 Po-
sameznim epizodam nasilja in plenjenja se je pogosto poskusilo pripisati šir-
ši pomen; kljub temu je v mnogih primerih šlo za lokalno kriminalno proble-
matiko, značilno za območja, na katerih je bil nadzor oblasti nad razmerami
omejen. Takšni dogodki dejansko niso imeli verske ali politične relevantnos-
ti. Beneški uradnik je leta 1582 poročal, da so nasilje vzdolž meje sicer poznali,
a je do njega najpogosteje prihajalo zaradi »pocestnih tatov«, ki so jih »zara-
di njihovega slabega značaja polovili Turki sami; ti so povzročali vse težave na
tistih mejah«. Na podoben način so trud svojih beneških kolegov pri ohran-
janju miru in reda prepoznavali turški uradniki.17 Dejansko so dolgotrajnej-
šo težavo tako za Benečane kot Otomane od konca 16. stoletja dalje predstavl-
jali plenilski Uskoki, ki so napadali jadransko obalo,18 ter uporni podložniki,
ki so se pogosto prekršili proti centralni politiki, kot jasno kaže tudi epizoda
iz Klisa iz leta 1596.19
Dalmatinsko mejo so prehajali nenehno in z lahkoto; veliko skupin in
posameznikov je to počelo redno. Vlahi so v sklopu svojih praks transhuman-
ce nenadzorovano prehajali mejo, ko so svojo živino vodili na pašo; v obdob-
jih odprtega konflikta so svojo podporo ponujali različnim oblastem v regiji.
Vojaki, ki so branili beneško mejo, so pogosto živeli na otomanskem ozemlju.
Beneški podložniki so mejo redno prehajali, da bi obdelovali otomanska pol-
ja ali da bi svojo pšenico mleli v otomanskih mlinih, otomanski podložniki
pa so stalno delali na zemljiščih pod beneško oblastjo ali tja vodili svojo živi-
no, in zemljišča včasih celo jemali v zakup.20 Uradniki so poskušali dejavnost
prehajanja meje urediti večkrat, a brez uspeha. Dalmatinske meje so prehajale
celo celotne družine: organist iz šibeniške katedrale je imel tako na primer na
muslimanskem ozemlju veliko sorodnikov, med njimi tudi mater in svaka, ki
16 CRV, 3, 187, »Relazione di Antonio Pasqualigo«; ASV, Archivio proprio Costantinopoli, b. 20/II,
c. 107v, 3. februar 1626 (MV); ASV, Collegio – Relazioni, b. 72, c. 4v, »Relazione di Giulio Con-
tarini.«
17 CRV, 4, 312, »Relazione di Alvise Barbaro«; BMCV, PD 567c, 48, 3. februar 1582.
18 Bracewell, The Uskoks of Senj.
19 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 136–47.
20 Kužić, »Prilog biografiji,« 223–24; BM, It VII 1217 (9448), 18, c. 249r, »Relatione di Dalma-
tia«; Luca, »The Vlachs/Morlaks,« 315–21; BL, MS 8613, cc. 81r–88r, »Relatione Sopra i Mor-
lacchi.«
100
