Page 103 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 103
na stičišču treh cesarstev. upor in vera v dalmaciji ...
iz leta 1573 je le še zaostril globoka nesoglasja: obalna mesta so postala le izo-
lirane postojanke praktično brez zaledja, to pa je močno vplivalo na njihove
možnosti nabavljanja zalog hrane. V mestih je število prebivalstva upadlo, ve-
liko podeželskih vasi je bilo zapuščenih, infrastruktura se je sesuvala, trgo-
vina pa je močno upadla.32 Split sta v tem obdobju zaznamovala »nesreča in
beda«:33 revščina se je širila, po cestah je bilo polno beračev, iz Benetk so mo-
rali mestu pošiljati hrano in oblačila, civilni in cerkveni uradniki »so ubo-
gim, ki so prihajali prosit miloščino, delili kruh in juho, zelenjavo in riž«.
Nek beneški uradnik poroča, da prebivalci Splita »kričijo, da so jih vsi zapus-
tili« in da imajo zato »po ustih številne uporniške balade /…/ ki jih prepe-
vajo ponoči pod okni naše palače«.34 Dalmatinski podložniki so bili ob kon-
cu 16. stoletja torej globoko razočarani zaradi »občutljivih odnosov, ki so jih
Benetke vzdrževale s Turki«, neuspelega poskusa ubraniti in zaščititi preži-
vetje in blagostanje v regiji ter slabega upravljanja in zlorab s strani Benetk. To
so razumeli kot sredstvo pospeševanja propada regije in siromašenja lastnega
ljudstva.35 Številnim prebivalcem beneške Dalmacije se je zdelo, da si Benetke
bolj prizadevajo za mir z Otomani kot pa za spopadanje z izjemno težkimi
razmerami, v katere so pahnili lastne prebivalce. Podoben občutek nezado-
voljstva in kritike do osmanskega cesarstva je vladal tudi na »turški« strani
meje. Pusto zaledje obalnih regij lastnemu prebivalstvu ni zmoglo zagotoviti
preživetja, zaradi gospodarskih pritiskov pa je prihajalo do širjenja plenilskih
pohodov s strani Otomanov, Benečanov in Uskokov.36 Te lokalne frustracije
so bile del širšega nezadovoljstva, ki je vladalo po vsem cesarstvu in je bilo po-
vezano z vse večjo odmaknjenostjo vladarjev od ljudstva. Kazalo se je v nene-
hnih uporih v 16. stoletju, do katerih je prihajalo v Albaniji, na grških otokih37
in še posebej v dželalskih vstajah in vpadih v anatolsko zaledje cesarstva, ki so
se v obdobju od 1596 do 1603 razširili vse do prestolnice Istanbula in se potem
s prekinitvami širili vse do sredine 17. stoletja.38
32 Graovac, »Populacijski razvoj Zadra,« 54–55; ASV, Collegio – Relazioni, b. 72, »Relatione de
Lunardo Zulian,« 4. julij 1596; tudi MCC, Cicogna, b. 2854, cc. 107r–v, 123r–125r, »La discre-
tion delle anime nella Città de Zara et suo Territorio, fatta li 24 Dic 1579«; De Benvenuti, Sto-
ria di Zara, 128–129.
33 ASV, Collegio, Risposte di dentro, b. 10, 131, 11. julij 1597; Frejdenberg, »Venetian Jews and
Ottoman Authorities,« 56.
34 Wilkinson, Dalmatia and Montenegro, 2, 335–37.
35 Bracewell, The Uskoks of Senj, 26–29, 77.
36 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 138.
37 Vaughan, Europe and the Turk, 218.
38 Karpat, »The Stages of Ottoman History,« 97–98.
103
iz leta 1573 je le še zaostril globoka nesoglasja: obalna mesta so postala le izo-
lirane postojanke praktično brez zaledja, to pa je močno vplivalo na njihove
možnosti nabavljanja zalog hrane. V mestih je število prebivalstva upadlo, ve-
liko podeželskih vasi je bilo zapuščenih, infrastruktura se je sesuvala, trgo-
vina pa je močno upadla.32 Split sta v tem obdobju zaznamovala »nesreča in
beda«:33 revščina se je širila, po cestah je bilo polno beračev, iz Benetk so mo-
rali mestu pošiljati hrano in oblačila, civilni in cerkveni uradniki »so ubo-
gim, ki so prihajali prosit miloščino, delili kruh in juho, zelenjavo in riž«.
Nek beneški uradnik poroča, da prebivalci Splita »kričijo, da so jih vsi zapus-
tili« in da imajo zato »po ustih številne uporniške balade /…/ ki jih prepe-
vajo ponoči pod okni naše palače«.34 Dalmatinski podložniki so bili ob kon-
cu 16. stoletja torej globoko razočarani zaradi »občutljivih odnosov, ki so jih
Benetke vzdrževale s Turki«, neuspelega poskusa ubraniti in zaščititi preži-
vetje in blagostanje v regiji ter slabega upravljanja in zlorab s strani Benetk. To
so razumeli kot sredstvo pospeševanja propada regije in siromašenja lastnega
ljudstva.35 Številnim prebivalcem beneške Dalmacije se je zdelo, da si Benetke
bolj prizadevajo za mir z Otomani kot pa za spopadanje z izjemno težkimi
razmerami, v katere so pahnili lastne prebivalce. Podoben občutek nezado-
voljstva in kritike do osmanskega cesarstva je vladal tudi na »turški« strani
meje. Pusto zaledje obalnih regij lastnemu prebivalstvu ni zmoglo zagotoviti
preživetja, zaradi gospodarskih pritiskov pa je prihajalo do širjenja plenilskih
pohodov s strani Otomanov, Benečanov in Uskokov.36 Te lokalne frustracije
so bile del širšega nezadovoljstva, ki je vladalo po vsem cesarstvu in je bilo po-
vezano z vse večjo odmaknjenostjo vladarjev od ljudstva. Kazalo se je v nene-
hnih uporih v 16. stoletju, do katerih je prihajalo v Albaniji, na grških otokih37
in še posebej v dželalskih vstajah in vpadih v anatolsko zaledje cesarstva, ki so
se v obdobju od 1596 do 1603 razširili vse do prestolnice Istanbula in se potem
s prekinitvami širili vse do sredine 17. stoletja.38
32 Graovac, »Populacijski razvoj Zadra,« 54–55; ASV, Collegio – Relazioni, b. 72, »Relatione de
Lunardo Zulian,« 4. julij 1596; tudi MCC, Cicogna, b. 2854, cc. 107r–v, 123r–125r, »La discre-
tion delle anime nella Città de Zara et suo Territorio, fatta li 24 Dic 1579«; De Benvenuti, Sto-
ria di Zara, 128–129.
33 ASV, Collegio, Risposte di dentro, b. 10, 131, 11. julij 1597; Frejdenberg, »Venetian Jews and
Ottoman Authorities,« 56.
34 Wilkinson, Dalmatia and Montenegro, 2, 335–37.
35 Bracewell, The Uskoks of Senj, 26–29, 77.
36 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 138.
37 Vaughan, Europe and the Turk, 218.
38 Karpat, »The Stages of Ottoman History,« 97–98.
103
