Page 99 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 99
na stičišču treh cesarstev. upor in vera v dalmaciji ...
mena.9 Mejo so prehajali stalno in brez prestanka. Beneški podložniki so se
v najrazličnejših okoliščinah prosto mešali s turškimi, in to tako pogosto, da
tovrstna srečevanja niso povzročala nikakršnih pripomb.10 Povedano na krat-
ko, paziti moramo, da dalmatinskim zmuzljivim mejam ne pripisujemo pre-
velikega pomena; kulturno sobivanje je tu namreč presegalo politične in ver-
ske delitve.
Takoj na začetku je potrebno pojasniti, da nihče ni natančno vedel, kje
naj bi bila dejanska meja sploh začrtana. Čeprav so mešane beneško-turške
delegacije v 16. in 17. stoletju potek meje večkrat poskušale določiti in začrta-
ti, je zaradi nejasnosti prihajalo do nenehnih korespondenčnih izmenjav med
beneškimi in turškimi uradniki ter do občasnih vnovičnih ogledov uradne
meje, ki so vselej bili izraz skupnega prizadevanja.11 Med prebivalci obmejnih
področij sta bili zmeda in indiferentnost glede mej, ki so jih na zemljevid za-
risali in z le redkimi mejniki na samem ozemlju označili voditelji iz oddalje-
nih prestolnic, še bolj očitni.12 Nejasnost meje med Klisom in Splitom je bila
takšna, da so, kot je poročal eden od opazovalcev, »eno leto po sejanju /Tur-
ki/ naš pridelek odnesli v Klis, naslednje leto, ko so teren obdelovali za San-
džak, pa so celoten pridelek po ukazu Njegove svetlosti, beneškega vladarja,
uničili.«13
Tovrstne nejasnosti so vzdolž celotne meje ustvarjale kompleksne in ne-
predvidljive razmere. Spori, kazniva dejanja in nesporazumi so bili tako del
običajnega upravljanja. Prihajalo je do kraj živine, diskretnih oblik tihotapljen-
ja, ugrabitev otrok in odraslih zaradi izsiljevanja odkupnine ter nenaklepnih
ubojev,14 zaradi česar so se prebivalci pritoževali pri uradnikih obeh mejnih
področij. Leta 1591 se je bosanski beglerbeg pritožil, da »Franki« iz dalmatin-
skih beneških utrdb »nenehno vpadajo« na turško ozemlje. Nekaj let zatem
so se beneški uradniki pritožili nad Turki, ki so na njihovi strani meje »jema-
li duše« in prosili za rešitev, ki bi zaščitila kmete in njihovo zemljo pred takš-
nimi vpadi.15
9 Dursteler, Venetians in Constantinople, 16–17. Za primerjalni kontekst glej Sahlins, Boundaries,
12, 275.
10 Braudel, The Mediterranean, 2, 759, 889; Colley, Captives, 121.
11 Solitro, Documenti sull'Istria e la Dalmazia, 257–68; Pedani, »Beyond the Frontier,« 174; Traljić,
»Tursko-mletačke granice,« 447–58.
12 Pedani, Dalla frontiera al confine, 39–55; ASV, Bailo a Costantinopoli, b. 365 I.
13 Wilkinson, Dalmatia and Montenegro, 2, 327.
14 ASV, Commemoriali, r. 25; ASV, Lettere e scritture turchesche, b. 5; ASV, Senato deliberazioni
Costantinopoli, b. 5, 24 Feb 1581 (MV).
15 Fabijanec, »Le développement commercial,« 77; Paci, La scala di Spalato, 45.
99
mena.9 Mejo so prehajali stalno in brez prestanka. Beneški podložniki so se
v najrazličnejših okoliščinah prosto mešali s turškimi, in to tako pogosto, da
tovrstna srečevanja niso povzročala nikakršnih pripomb.10 Povedano na krat-
ko, paziti moramo, da dalmatinskim zmuzljivim mejam ne pripisujemo pre-
velikega pomena; kulturno sobivanje je tu namreč presegalo politične in ver-
ske delitve.
Takoj na začetku je potrebno pojasniti, da nihče ni natančno vedel, kje
naj bi bila dejanska meja sploh začrtana. Čeprav so mešane beneško-turške
delegacije v 16. in 17. stoletju potek meje večkrat poskušale določiti in začrta-
ti, je zaradi nejasnosti prihajalo do nenehnih korespondenčnih izmenjav med
beneškimi in turškimi uradniki ter do občasnih vnovičnih ogledov uradne
meje, ki so vselej bili izraz skupnega prizadevanja.11 Med prebivalci obmejnih
področij sta bili zmeda in indiferentnost glede mej, ki so jih na zemljevid za-
risali in z le redkimi mejniki na samem ozemlju označili voditelji iz oddalje-
nih prestolnic, še bolj očitni.12 Nejasnost meje med Klisom in Splitom je bila
takšna, da so, kot je poročal eden od opazovalcev, »eno leto po sejanju /Tur-
ki/ naš pridelek odnesli v Klis, naslednje leto, ko so teren obdelovali za San-
džak, pa so celoten pridelek po ukazu Njegove svetlosti, beneškega vladarja,
uničili.«13
Tovrstne nejasnosti so vzdolž celotne meje ustvarjale kompleksne in ne-
predvidljive razmere. Spori, kazniva dejanja in nesporazumi so bili tako del
običajnega upravljanja. Prihajalo je do kraj živine, diskretnih oblik tihotapljen-
ja, ugrabitev otrok in odraslih zaradi izsiljevanja odkupnine ter nenaklepnih
ubojev,14 zaradi česar so se prebivalci pritoževali pri uradnikih obeh mejnih
področij. Leta 1591 se je bosanski beglerbeg pritožil, da »Franki« iz dalmatin-
skih beneških utrdb »nenehno vpadajo« na turško ozemlje. Nekaj let zatem
so se beneški uradniki pritožili nad Turki, ki so na njihovi strani meje »jema-
li duše« in prosili za rešitev, ki bi zaščitila kmete in njihovo zemljo pred takš-
nimi vpadi.15
9 Dursteler, Venetians in Constantinople, 16–17. Za primerjalni kontekst glej Sahlins, Boundaries,
12, 275.
10 Braudel, The Mediterranean, 2, 759, 889; Colley, Captives, 121.
11 Solitro, Documenti sull'Istria e la Dalmazia, 257–68; Pedani, »Beyond the Frontier,« 174; Traljić,
»Tursko-mletačke granice,« 447–58.
12 Pedani, Dalla frontiera al confine, 39–55; ASV, Bailo a Costantinopoli, b. 365 I.
13 Wilkinson, Dalmatia and Montenegro, 2, 327.
14 ASV, Commemoriali, r. 25; ASV, Lettere e scritture turchesche, b. 5; ASV, Senato deliberazioni
Costantinopoli, b. 5, 24 Feb 1581 (MV).
15 Fabijanec, »Le développement commercial,« 77; Paci, La scala di Spalato, 45.
99
