Page 102 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 102
upor, nasilje in preživetje
cem ramazanom pili vino«.26 Darovanja in molitve so posvečali zadarskemu
zavetniku sv. Simonu, ki so ga imeli za »velikega božjega služabnika«, kate-
rega relikvije naj bi Zadar ohranjale »neosvojljivega«.27 Kljub prizadevanjem
političnih in cerkvenih oblasti, da bi jasno začrtale nedvoumno mejo, je torej
skupna lokalna kultura in identiteta prevladovala nad hladnimi političnimi
delitvami in teološkimi razlikovanji. Šlo je za razmere, v katerih sta se nujnost
in ideologija »ohranjali v stalnem vzajemnem ravnovesju«, rezultat pa je bil
neke vrste dalmatinsko sobivanje (convivencia).28
Dogodki s 7. aprila 1596, s katerimi smo začeli prispevek, v luči teh nejas-
nih meja začenjajo dobivati določnejši pomen. Napad na utrdbo Klis je načr-
toval Giovanni Alberti, splitski plemič, kristjan in beneški podložnik. Mnogi
njegovi pajdaši so bili otomanski podložniki, med njimi, po pričevanju split-
skega kanonika Hieronima Pavona, štirje muslimanski bratje, eden pa nižji
uradnik v utrdbi, prav tako musliman.29 Pomembno vlogo je igral močan kon-
tingent Uskokov, ki so prišli s habsburškega ozemlja. Nedvomno se je Alberti,
ki »je vedel, da med njegovim naravnim vladarjem in velikim Turkom vlada
mir in bi tega zaupanja ne izdal za nobeno ceno, odločil, da se o zadevi pome-
ni z njegovo visokostjo vladarjem«.30
Kot je bilo za mejne konflikte v splošni praksi, sta heterogeno množi-
co, ki je vodila do zavzetja Klisa, upravičevala religijski imaginarij in retorika:
simbolno izbrani datum, daritvene molitve, zastava s križem. Vendar je bolj
kot za konflikt med kristjani in muslimani šlo za vprašanje odnosa med sre-
diščem in periferijo. Zavzetje navidez neosvojljive trdnjave so vodili beneški
podložniki, ki so se povezovali z Otomani, tako muslimanskimi kot krščan-
skimi, podpirali pa so jih Papeška država in Habsburžani, ter Uskoki kot na-
jočitnejši politični in verski kameleoni v regiji. Zarotniki so svoja dejanja načr-
tovali pod masko religioznosti, dejanske razmere pa so kazale, da sta odločilni
dejavnik pri izbruhu nasilja na oljčno nedeljo leta 1596 predstavljala gospo-
darski obup in politično nezadovoljstvo tako z otomansko kot beneško vlado.
Čeprav je Dalmacija skozi 16. stoletje večinoma ohranjala ključno
vojaško in trgovsko vlogo v »beneškem morju«, so dalmatinski podložniki
»upor kovali zato, ker je bilo državi za njihovo blagostanje vseeno«.31 Mir
26 Bracewell, The Uskoks of Senj, 32, 34; Vitezić, La prima visita apostolica, 19, 31, 34.
27 BMCV, Cicogna, b. 1881, cc. 305r–v.
28 Bracewell, The Uskoks of Senj, 174.
29 Horvat, Monumenta Uscocchorum, 100.
30 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 239, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«.
31 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 138.
102
cem ramazanom pili vino«.26 Darovanja in molitve so posvečali zadarskemu
zavetniku sv. Simonu, ki so ga imeli za »velikega božjega služabnika«, kate-
rega relikvije naj bi Zadar ohranjale »neosvojljivega«.27 Kljub prizadevanjem
političnih in cerkvenih oblasti, da bi jasno začrtale nedvoumno mejo, je torej
skupna lokalna kultura in identiteta prevladovala nad hladnimi političnimi
delitvami in teološkimi razlikovanji. Šlo je za razmere, v katerih sta se nujnost
in ideologija »ohranjali v stalnem vzajemnem ravnovesju«, rezultat pa je bil
neke vrste dalmatinsko sobivanje (convivencia).28
Dogodki s 7. aprila 1596, s katerimi smo začeli prispevek, v luči teh nejas-
nih meja začenjajo dobivati določnejši pomen. Napad na utrdbo Klis je načr-
toval Giovanni Alberti, splitski plemič, kristjan in beneški podložnik. Mnogi
njegovi pajdaši so bili otomanski podložniki, med njimi, po pričevanju split-
skega kanonika Hieronima Pavona, štirje muslimanski bratje, eden pa nižji
uradnik v utrdbi, prav tako musliman.29 Pomembno vlogo je igral močan kon-
tingent Uskokov, ki so prišli s habsburškega ozemlja. Nedvomno se je Alberti,
ki »je vedel, da med njegovim naravnim vladarjem in velikim Turkom vlada
mir in bi tega zaupanja ne izdal za nobeno ceno, odločil, da se o zadevi pome-
ni z njegovo visokostjo vladarjem«.30
Kot je bilo za mejne konflikte v splošni praksi, sta heterogeno množi-
co, ki je vodila do zavzetja Klisa, upravičevala religijski imaginarij in retorika:
simbolno izbrani datum, daritvene molitve, zastava s križem. Vendar je bolj
kot za konflikt med kristjani in muslimani šlo za vprašanje odnosa med sre-
diščem in periferijo. Zavzetje navidez neosvojljive trdnjave so vodili beneški
podložniki, ki so se povezovali z Otomani, tako muslimanskimi kot krščan-
skimi, podpirali pa so jih Papeška država in Habsburžani, ter Uskoki kot na-
jočitnejši politični in verski kameleoni v regiji. Zarotniki so svoja dejanja načr-
tovali pod masko religioznosti, dejanske razmere pa so kazale, da sta odločilni
dejavnik pri izbruhu nasilja na oljčno nedeljo leta 1596 predstavljala gospo-
darski obup in politično nezadovoljstvo tako z otomansko kot beneško vlado.
Čeprav je Dalmacija skozi 16. stoletje večinoma ohranjala ključno
vojaško in trgovsko vlogo v »beneškem morju«, so dalmatinski podložniki
»upor kovali zato, ker je bilo državi za njihovo blagostanje vseeno«.31 Mir
26 Bracewell, The Uskoks of Senj, 32, 34; Vitezić, La prima visita apostolica, 19, 31, 34.
27 BMCV, Cicogna, b. 1881, cc. 305r–v.
28 Bracewell, The Uskoks of Senj, 174.
29 Horvat, Monumenta Uscocchorum, 100.
30 Lopasić, Spomenici hrvatske Krajine, 1, 239, »Relatione del'infelice avvenimento dell'impresa di
Clissa«.
31 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 138.
102
