Page 101 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 101
na stičišču treh cesarstev. upor in vera v dalmaciji ...
je bil »turški duhovnik«.21 Prijateljstva in poroke, ki so segali čez meje, so bili
do te mere razširjeni, da so krščanski predstavniki ob vsaki priložnosti razgla-
šali, da takšna »domačnost nudi priložnost za različne vrste grehov«.22
Pomembna je bila tudi stalna čezmejna trgovina, ki je sredi 16. stoletja
znašala okoli 400.000 beneških dukatov letno. Z dalmatinskim izvoznim
blagom – »soljo, slanimi ribami, tekstilnimi izdelki, oljem, začimbami in
izdelki iz voska« so barantali za otomanske izdelke − »sir, meso, med, vosek,
volno, kute in usnjene izdelke«. Čeprav je otomanska živina predstavljala po-
memben del tipične prehrane obalnega območja, je bila beneška Dalmacija za
preživetje povsem odvisna od otomanske pšenice.23 Dalmatinski sejmi so pri-
vabljali trgovce z obeh strani meje, otomanski trgovci pa so bili v dalmatin-
skih mestih zelo pogosti, še posebej v krčmah in prenočiščih. Dejansko je bila
v Zadru trgovska prisotnost Otomanov tolikšna, da je v mestu prebival celo
emin, ki je pobiral davke in deloval kot konzularni uradnik.24
Dalmatinska meja tudi verskih razdelitev ni odražala. Kristjani so veči-
noma živeli na obeh straneh meje, obstajali pa so majhni muslimanski otoki
in majhne judovske skupnosti. Spreobrnitve med verami niso bile redke, še
izrazitejša pa je bila pomenljiva migracija obupanih in ambicioznih posa-
meznikov z beneških na otomanska ozemlja v obdobju težavnih desetletij po
Lepantu. To dogajanje je imelo svojo vzporednico, četudi v manjšem obse-
gu, v preseljevanju številnih Otomanov na beneška in habsburška ozemlja.25
Tovrstni verski nomadizem sta še krepila nejasnost in sinkretizem verskih
praks v regiji: po pričanju enega od odposlancev naj bi ljudje »prakticirali
lastno vero, a v omejenem obsegu, in v njej našli le temeljne nauke, njihova
vera pa naj bi slabela tudi zaradi pomanjkanja duhovnikov«. Zaradi ohran-
janja skupnih ljudskih verovanj in praks je bila ločnica med muslimani in
kristjani nejasna: muslimanski konvertiti so še naprej »brali evangelije, obre-
zovali lastne sinove, verjeli, da je Mohamed Sveti duh in med postnim mese-
21 Vitezić, La prima visita apostolica, 31–34.
22 CRV, 4, 342, »Relazione di Marco Barbarigo«; BL, MS 8605, cc. 9r–v, »Relazione di Nicolo
Donado«; CRV, 6, 67, »Relazione di Andrea Rhenier«; CRV, 6, 202–03, »Relazione di Mari-
no Mudazzo«; ASV, Collegio, Risposte di fuori, b. 352, 12 Jul 1599; Bracewell, The Uskoks of Senj,
35–36; Pedani, »Beyond the Frontier,« 46.
23 Paci, La scala di Spalato, 14, 101; BL, MS 8610, c. 14r, »Relazione di Giovanni Tiepolo;« Novak,
»Poljoprivreda na dalmatinskom primorju,« 75; ASV, Provveditori di terra e mar, b. 422, 18. ok-
tober 1628.
24 Pedani, »Beyond the Frontier,« 46; Traljić, »Zadar i turska pozadina,« 226; Marani, Atti pastora-
li di Minuccio Minucci, 60–61.
25 Marani, Atti pastorali di Minuccio Minucci, 50, 52–53; Horvat, »Glagolaši u Dalmaciji,« 557–59.
101
je bil »turški duhovnik«.21 Prijateljstva in poroke, ki so segali čez meje, so bili
do te mere razširjeni, da so krščanski predstavniki ob vsaki priložnosti razgla-
šali, da takšna »domačnost nudi priložnost za različne vrste grehov«.22
Pomembna je bila tudi stalna čezmejna trgovina, ki je sredi 16. stoletja
znašala okoli 400.000 beneških dukatov letno. Z dalmatinskim izvoznim
blagom – »soljo, slanimi ribami, tekstilnimi izdelki, oljem, začimbami in
izdelki iz voska« so barantali za otomanske izdelke − »sir, meso, med, vosek,
volno, kute in usnjene izdelke«. Čeprav je otomanska živina predstavljala po-
memben del tipične prehrane obalnega območja, je bila beneška Dalmacija za
preživetje povsem odvisna od otomanske pšenice.23 Dalmatinski sejmi so pri-
vabljali trgovce z obeh strani meje, otomanski trgovci pa so bili v dalmatin-
skih mestih zelo pogosti, še posebej v krčmah in prenočiščih. Dejansko je bila
v Zadru trgovska prisotnost Otomanov tolikšna, da je v mestu prebival celo
emin, ki je pobiral davke in deloval kot konzularni uradnik.24
Dalmatinska meja tudi verskih razdelitev ni odražala. Kristjani so veči-
noma živeli na obeh straneh meje, obstajali pa so majhni muslimanski otoki
in majhne judovske skupnosti. Spreobrnitve med verami niso bile redke, še
izrazitejša pa je bila pomenljiva migracija obupanih in ambicioznih posa-
meznikov z beneških na otomanska ozemlja v obdobju težavnih desetletij po
Lepantu. To dogajanje je imelo svojo vzporednico, četudi v manjšem obse-
gu, v preseljevanju številnih Otomanov na beneška in habsburška ozemlja.25
Tovrstni verski nomadizem sta še krepila nejasnost in sinkretizem verskih
praks v regiji: po pričanju enega od odposlancev naj bi ljudje »prakticirali
lastno vero, a v omejenem obsegu, in v njej našli le temeljne nauke, njihova
vera pa naj bi slabela tudi zaradi pomanjkanja duhovnikov«. Zaradi ohran-
janja skupnih ljudskih verovanj in praks je bila ločnica med muslimani in
kristjani nejasna: muslimanski konvertiti so še naprej »brali evangelije, obre-
zovali lastne sinove, verjeli, da je Mohamed Sveti duh in med postnim mese-
21 Vitezić, La prima visita apostolica, 31–34.
22 CRV, 4, 342, »Relazione di Marco Barbarigo«; BL, MS 8605, cc. 9r–v, »Relazione di Nicolo
Donado«; CRV, 6, 67, »Relazione di Andrea Rhenier«; CRV, 6, 202–03, »Relazione di Mari-
no Mudazzo«; ASV, Collegio, Risposte di fuori, b. 352, 12 Jul 1599; Bracewell, The Uskoks of Senj,
35–36; Pedani, »Beyond the Frontier,« 46.
23 Paci, La scala di Spalato, 14, 101; BL, MS 8610, c. 14r, »Relazione di Giovanni Tiepolo;« Novak,
»Poljoprivreda na dalmatinskom primorju,« 75; ASV, Provveditori di terra e mar, b. 422, 18. ok-
tober 1628.
24 Pedani, »Beyond the Frontier,« 46; Traljić, »Zadar i turska pozadina,« 226; Marani, Atti pastora-
li di Minuccio Minucci, 60–61.
25 Marani, Atti pastorali di Minuccio Minucci, 50, 52–53; Horvat, »Glagolaši u Dalmaciji,« 557–59.
101
