Page 202 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 202
industrializacija in prostor
Ko podrobneje pogledamo širši prostor in čas, v katerima se je na Slo-
venskem dogajal sunek industrializacije, nas ne more presenetiti, da je Slo-
venija še naprej ostajala v »zlati sredini« oz. »sivem povprečju«. Jugoslavi-
ja je bila država, kjer so se načela liberalne gospodarske politike prepletala z
državnim protekcionizmom in ekonomskim nacionalizmom. Z razpadom
Avstro-Ogrske se je v vseh državah naslednicah dvignil duh ekonomskega
nacionalizma, ki je bil še toliko izrazitejši v tistih državah, ki so težile k indu-
strializaciji. Kot piše Berend (Berend, 2006), je bil to v Evropi v tem času splo-
šen trend. Nasproti bolj industrializiranim sosedam (Avstriji, Češkoslovaški
in Italiji) se je Jugoslavija primarno borila s carinsko politiko in to kljub temu,
da so bile te države njene najpomembnejše trgovinske partnerice in odjemalke
njenih kmetijskih pridelkov (Berend, 2006, 40–41). Kot trdi Lazarević, so te
države v celotnem medvojnem obdobju med seboj trgovale, a na znatno nižji
ravni kot pred vojno (Lazarević, 2009, 43). To je razumljivo, v kolikor tako v
prostoru severovzhodnega Jadrana kot na Slovenskem vojna ni mogla izniči-
ti medsebojnih potreb in povpraševanja. Avstrijski in češki prostor sta še nap-
rej želela izvažati svoje industrijske proizvode in uvažati kmetijske pridelke,
tako pa tudi Jugoslavija, Madžarska in Romunija. Po drugi strani pa so ime-
le vse države naslednice, z izjemo Avstrije in Češkoslovaške, namen razvija-
nja lastne industrijske baze. Na Slovenskem je to, med drugim, opazno v silo-
vitem razvoju tekstilne industrije in uporabi električne energije kot pogonske
sile. Jugoslavija je iz Avstrije in Češkoslovaške uvažala industrijsko blago, stro-
je in polizdelke za svojo industrijo. Tudi na slovenski prostor je odpadel del
tega uvoza, saj je kljub svoji stopnji industrializiranosti Slovenija še vedno pot-
rebovala stroje in polizdelke. In medtem ko so v jugoslovanskem izvozu pre-
vladovali poljedelski pridelki in živinoreja, je bil najpomembnejši izvozni slo-
venski artikel les (Lazarević, 2009, 49–52).
Velika gospodarska kriza je pomagala prevesiti tehtnico od gospodar-
skega sodelovanja med državami naslednicami k ekonomskemu nacionaliz-
mu in državnemu protekcionizmu. Vse države srednje Evrope so se v tride-
setih letih srečevale s podobnimi problemi: upadom gospodarske aktivnosti,
visoko brezposelnostjo, zadolženostjo kmečkega prebivalstva, močno oslab-
ljenim finančnim sistemom. Prav tako so se posluževale istih rešitev: klirinške
izmenjave in bilateralnih trgovinskih sporazumov, državnih subvencij in sti-
mulacij, novih tarif in kvot (Lazarević, 2009, 46; Berend, 2006). A le v dveh
državah v Evropi je kriza odločilno vplivala na formiranje državno vodene
ekonomije – v Nemčiji in Italiji. Na Slovenskem oziroma v Jugoslaviji država
ni nikoli postala glavni usmerjevalec procesa industrializacije, kot je to bila v
202
Ko podrobneje pogledamo širši prostor in čas, v katerima se je na Slo-
venskem dogajal sunek industrializacije, nas ne more presenetiti, da je Slo-
venija še naprej ostajala v »zlati sredini« oz. »sivem povprečju«. Jugoslavi-
ja je bila država, kjer so se načela liberalne gospodarske politike prepletala z
državnim protekcionizmom in ekonomskim nacionalizmom. Z razpadom
Avstro-Ogrske se je v vseh državah naslednicah dvignil duh ekonomskega
nacionalizma, ki je bil še toliko izrazitejši v tistih državah, ki so težile k indu-
strializaciji. Kot piše Berend (Berend, 2006), je bil to v Evropi v tem času splo-
šen trend. Nasproti bolj industrializiranim sosedam (Avstriji, Češkoslovaški
in Italiji) se je Jugoslavija primarno borila s carinsko politiko in to kljub temu,
da so bile te države njene najpomembnejše trgovinske partnerice in odjemalke
njenih kmetijskih pridelkov (Berend, 2006, 40–41). Kot trdi Lazarević, so te
države v celotnem medvojnem obdobju med seboj trgovale, a na znatno nižji
ravni kot pred vojno (Lazarević, 2009, 43). To je razumljivo, v kolikor tako v
prostoru severovzhodnega Jadrana kot na Slovenskem vojna ni mogla izniči-
ti medsebojnih potreb in povpraševanja. Avstrijski in češki prostor sta še nap-
rej želela izvažati svoje industrijske proizvode in uvažati kmetijske pridelke,
tako pa tudi Jugoslavija, Madžarska in Romunija. Po drugi strani pa so ime-
le vse države naslednice, z izjemo Avstrije in Češkoslovaške, namen razvija-
nja lastne industrijske baze. Na Slovenskem je to, med drugim, opazno v silo-
vitem razvoju tekstilne industrije in uporabi električne energije kot pogonske
sile. Jugoslavija je iz Avstrije in Češkoslovaške uvažala industrijsko blago, stro-
je in polizdelke za svojo industrijo. Tudi na slovenski prostor je odpadel del
tega uvoza, saj je kljub svoji stopnji industrializiranosti Slovenija še vedno pot-
rebovala stroje in polizdelke. In medtem ko so v jugoslovanskem izvozu pre-
vladovali poljedelski pridelki in živinoreja, je bil najpomembnejši izvozni slo-
venski artikel les (Lazarević, 2009, 49–52).
Velika gospodarska kriza je pomagala prevesiti tehtnico od gospodar-
skega sodelovanja med državami naslednicami k ekonomskemu nacionaliz-
mu in državnemu protekcionizmu. Vse države srednje Evrope so se v tride-
setih letih srečevale s podobnimi problemi: upadom gospodarske aktivnosti,
visoko brezposelnostjo, zadolženostjo kmečkega prebivalstva, močno oslab-
ljenim finančnim sistemom. Prav tako so se posluževale istih rešitev: klirinške
izmenjave in bilateralnih trgovinskih sporazumov, državnih subvencij in sti-
mulacij, novih tarif in kvot (Lazarević, 2009, 46; Berend, 2006). A le v dveh
državah v Evropi je kriza odločilno vplivala na formiranje državno vodene
ekonomije – v Nemčiji in Italiji. Na Slovenskem oziroma v Jugoslaviji država
ni nikoli postala glavni usmerjevalec procesa industrializacije, kot je to bila v
202
