Page 201 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 201
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
nega gospodarstva, kot se je to dogajalo v Italiji. Postopno okrevanje se je za-
čelo šele leta 1935, z nastopom obdobja mednarodne konjunkture in z državno
sanacijo denarnih zavodov (hranilnic in posojilnic), v povezavi z urejanjem
kmečkih dolgov. Trgovinski sporazumi in klirinško poslovanje pa so poma-
gali okrepiti jugoslovanski izvoz kmetijskih pridelkov in surovin na tradicio-
nalne trge v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Češkoslovaški (Lazarević, 1998c, 134;
Kresal, 1998, 101). Industrijska proizvodnja si je dokaj hitro opomogla in je
leta 1938 dosegla predkrizno raven proizvodnje in zaposlenosti. To je poveza-
no tudi z dobrim okrevanjem slovenskih bank, ki so vlagale v industrijske in
storitvene dejavnosti in zato niso imele tolikšnih likvidnostnih težav kot hra-
nilnice in posojilnice, ki so financirale kmečko prebivalstvo (Lazarević, 1995,
204). So pa banke vseeno plačale svoj davek krizi, saj sta bila bančni kapital in
aktiva bank v letu 1940 manjša kot leta 1930 (Štiblar, 1996, 210).
V medvojnem obdobju se je na Slovenskem zgodil prelomen industriali-
zacijski sunek. Število zaposlenih v industriji in obrti je v letih 1910–1931 na-
raslo z okoli 10 % na 20 % vsega prebivalstva. Leta 1948 je na ozemlju dana-
šnje Slovenije delež prebivalstva, zaposlenega v kmetijstvu, padel pod 50 %,
delež zaposlenih v industriji in obrti pa se dvignil na 30 %. Vrhunec industri-
alizacije je Slovenija doživela v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je v industri-
ji in obrti delalo že več kot 40 % prebivalstva (Lazarević, 2009, 17, 21). Za raz-
liko od prostora severovzhodnega Jadrana, kjer je delež zaposlenih v industriji
in obrti v medvojnem obdobju stagniral ali pa se malenkostno dvignil, se je v
slovenskem prostoru odvijala intenzivna industrializacija in če sledimo indi-
katorjem o številu zaposlenih, je slovenski prostor postal celo bolj industria-
liziran kot prostor severovzhodnega Jadrana. Če pa se vrnemo na izhodiščno
os Dunaj–Torino in pogledamo medvojni industrijski razvoj na Slovenskem v
primerjavi z italijanskim ali avstrijskim, lahko še naprej opažamo določen za-
ostanek. Res je, da je tako kot v Sloveniji kot tudi v Italiji delež prebivalstva,
zaposlenega v kmetijstvu, šele po drugi svetovni vojni zdrsnil pod 50 %. Ven-
dar je bil kljub šibki rasti industrijske proizvodnje med obema vojnama delež
zaposlenih v industrijskem sektorju v Italiji že leta 1913 okoli 26 %, leta 1950
pa nad 32 %. Sloveniji je po koncu druge svetovne vojne kvečjemu uspelo uje-
ti priključek z Italijo, medtem ko je zaostanek za Avstrijo še naprej ostajal zelo
velik (Lazarević, 2009, 31–32). Primerjalno gledano lahko Slovenijo v med-
vojnem obdobju umestimo v krog evropske periferije, poleg Španije, Grčije
in Portugalske, kjer se ni zgodilo pričakovano dohajanje zahodnoevropskih
držav (Lazarević, 2009, 23–25) .
201
nega gospodarstva, kot se je to dogajalo v Italiji. Postopno okrevanje se je za-
čelo šele leta 1935, z nastopom obdobja mednarodne konjunkture in z državno
sanacijo denarnih zavodov (hranilnic in posojilnic), v povezavi z urejanjem
kmečkih dolgov. Trgovinski sporazumi in klirinško poslovanje pa so poma-
gali okrepiti jugoslovanski izvoz kmetijskih pridelkov in surovin na tradicio-
nalne trge v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Češkoslovaški (Lazarević, 1998c, 134;
Kresal, 1998, 101). Industrijska proizvodnja si je dokaj hitro opomogla in je
leta 1938 dosegla predkrizno raven proizvodnje in zaposlenosti. To je poveza-
no tudi z dobrim okrevanjem slovenskih bank, ki so vlagale v industrijske in
storitvene dejavnosti in zato niso imele tolikšnih likvidnostnih težav kot hra-
nilnice in posojilnice, ki so financirale kmečko prebivalstvo (Lazarević, 1995,
204). So pa banke vseeno plačale svoj davek krizi, saj sta bila bančni kapital in
aktiva bank v letu 1940 manjša kot leta 1930 (Štiblar, 1996, 210).
V medvojnem obdobju se je na Slovenskem zgodil prelomen industriali-
zacijski sunek. Število zaposlenih v industriji in obrti je v letih 1910–1931 na-
raslo z okoli 10 % na 20 % vsega prebivalstva. Leta 1948 je na ozemlju dana-
šnje Slovenije delež prebivalstva, zaposlenega v kmetijstvu, padel pod 50 %,
delež zaposlenih v industriji in obrti pa se dvignil na 30 %. Vrhunec industri-
alizacije je Slovenija doživela v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je v industri-
ji in obrti delalo že več kot 40 % prebivalstva (Lazarević, 2009, 17, 21). Za raz-
liko od prostora severovzhodnega Jadrana, kjer je delež zaposlenih v industriji
in obrti v medvojnem obdobju stagniral ali pa se malenkostno dvignil, se je v
slovenskem prostoru odvijala intenzivna industrializacija in če sledimo indi-
katorjem o številu zaposlenih, je slovenski prostor postal celo bolj industria-
liziran kot prostor severovzhodnega Jadrana. Če pa se vrnemo na izhodiščno
os Dunaj–Torino in pogledamo medvojni industrijski razvoj na Slovenskem v
primerjavi z italijanskim ali avstrijskim, lahko še naprej opažamo določen za-
ostanek. Res je, da je tako kot v Sloveniji kot tudi v Italiji delež prebivalstva,
zaposlenega v kmetijstvu, šele po drugi svetovni vojni zdrsnil pod 50 %. Ven-
dar je bil kljub šibki rasti industrijske proizvodnje med obema vojnama delež
zaposlenih v industrijskem sektorju v Italiji že leta 1913 okoli 26 %, leta 1950
pa nad 32 %. Sloveniji je po koncu druge svetovne vojne kvečjemu uspelo uje-
ti priključek z Italijo, medtem ko je zaostanek za Avstrijo še naprej ostajal zelo
velik (Lazarević, 2009, 31–32). Primerjalno gledano lahko Slovenijo v med-
vojnem obdobju umestimo v krog evropske periferije, poleg Španije, Grčije
in Portugalske, kjer se ni zgodilo pričakovano dohajanje zahodnoevropskih
držav (Lazarević, 2009, 23–25) .
201
