Page 198 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 198
industrializacija in prostor
dili za vzpostavitev slovenskega gospodarstva v novi državi Jugoslaviji, v pro-
storu severovzhodnega Jadrana pa so tržaške ekonomske elite v »boju« s
podjetniki, bankami in nacionalisti iz »stare« Italije poskušale obdržati svo-
je pozicije. V obeh primerih pa šele druga polovica dvajsetih let pomeni do-
končno umiritev razmer po razpadu Avstro-Ogrske in poskus krepitve pred-
vojnih trgovinskih ter poslovnih stikov.
Ključna razlika med procesom industrializacije na slovenskem ozemlju
v okviru Kraljevine SHS/Jugoslavije in v prostoru severovzhodnega Jadrana
je v preusmeritvi slovenske industrije na jugoslovanski trg oz. v tako imenova-
nem »obratu na jug« . Medtem ko so slovenske dežele v okviru Avstro-Ogr-
ske spadale v »zlato sredino«, so bile v Jugoslaviji najbolj industrializiran del
države. Že leta 1900 je v slovenskih deželah 11,9 % vsega prebivalstva živelo od
obrti in industrije, v kraljevini Srbiji pa le 6,7 % (Fischer, 2005, 39). Ta razko-
rak se je ohranil skozi ves medvojni čas.
Kot najbolj industrializirani del nove države je Slovenija zdaj uživala v
prednosti izvoza svojih industrijskih izdelkov na jugoslovanski trg, pri čemer
so ji šle na roko tudi visoke zaščitne carine (Lazarević, 1995, 196–197). Delno
uspešna »nacionalizacija« in nagla gospodarska rast v Jugoslaviji v prvih po-
vojnih letih (do nekje leta 1925) sta dali polet pravemu sunku industrializacije
v dvajsetih letih, ki ga Lazarević označuje kot »slovensko ustanoviteljsko ob-
dobje« (Lazarević, 1995, 199). Po drugi strani pa je Jugoslavija (in skupaj z njo
Slovenija) od najpomembnejših trgovinskih partnerjev v tem obdobju, torej
od Avstrije, Češkoslovaške, Italije in Nemčije, še naprej uvažala končne indu-
strijske izdelke in stroje (Kresal, 1998, 101; Lazarević, 1998a, 118–119). To po-
meni, da kljub prvi svetovni vojni ni izginila diskrepanca med bolj in manj
industrializiranimi območji v srednji Evropi. Slovenski delež v jugoslovanski
industrijski proizvodnji, ki se je sukal okoli 26 % (Šorn, 1979, 696), torej še
zdaleč ni mogel spremeniti dejstva, da je Jugoslavija kot celota na evropskih tr-
gih nastopala kot izvoznica kmetijskih pridelkov in uvoznica industrijskih iz-
delkov oz. kot neindustrializirana država. Drugače rečeno, slovensko ozemlje
je še vedno ostajalo v »zlati sredini«, tokrat med razvitejšima Avstrijo in Če-
škoslovaško in manj razvitimi ostalimi predeli Jugoslavije.
V »slovenskem ustanoviteljskem obdobju« so se ohranili nekateri pred-
vojni trendi. Avstrijski in češki kapital sta bila še naprej zelo močna in čeprav
je imel ob koncu tridesetih let tuji kapital v slovenskem gospodarstvu le tre-
tjinski delež, so avstrijske in češke investicije v nekaterih industrijskih pano-
gah prevladovale. Tako je bilo v tekstilni industriji, ki je v medvojnem obdob-
ju od vseh industrij beležila največjo rast, kar 70 % vseh obratov v lasti tujih
198
dili za vzpostavitev slovenskega gospodarstva v novi državi Jugoslaviji, v pro-
storu severovzhodnega Jadrana pa so tržaške ekonomske elite v »boju« s
podjetniki, bankami in nacionalisti iz »stare« Italije poskušale obdržati svo-
je pozicije. V obeh primerih pa šele druga polovica dvajsetih let pomeni do-
končno umiritev razmer po razpadu Avstro-Ogrske in poskus krepitve pred-
vojnih trgovinskih ter poslovnih stikov.
Ključna razlika med procesom industrializacije na slovenskem ozemlju
v okviru Kraljevine SHS/Jugoslavije in v prostoru severovzhodnega Jadrana
je v preusmeritvi slovenske industrije na jugoslovanski trg oz. v tako imenova-
nem »obratu na jug« . Medtem ko so slovenske dežele v okviru Avstro-Ogr-
ske spadale v »zlato sredino«, so bile v Jugoslaviji najbolj industrializiran del
države. Že leta 1900 je v slovenskih deželah 11,9 % vsega prebivalstva živelo od
obrti in industrije, v kraljevini Srbiji pa le 6,7 % (Fischer, 2005, 39). Ta razko-
rak se je ohranil skozi ves medvojni čas.
Kot najbolj industrializirani del nove države je Slovenija zdaj uživala v
prednosti izvoza svojih industrijskih izdelkov na jugoslovanski trg, pri čemer
so ji šle na roko tudi visoke zaščitne carine (Lazarević, 1995, 196–197). Delno
uspešna »nacionalizacija« in nagla gospodarska rast v Jugoslaviji v prvih po-
vojnih letih (do nekje leta 1925) sta dali polet pravemu sunku industrializacije
v dvajsetih letih, ki ga Lazarević označuje kot »slovensko ustanoviteljsko ob-
dobje« (Lazarević, 1995, 199). Po drugi strani pa je Jugoslavija (in skupaj z njo
Slovenija) od najpomembnejših trgovinskih partnerjev v tem obdobju, torej
od Avstrije, Češkoslovaške, Italije in Nemčije, še naprej uvažala končne indu-
strijske izdelke in stroje (Kresal, 1998, 101; Lazarević, 1998a, 118–119). To po-
meni, da kljub prvi svetovni vojni ni izginila diskrepanca med bolj in manj
industrializiranimi območji v srednji Evropi. Slovenski delež v jugoslovanski
industrijski proizvodnji, ki se je sukal okoli 26 % (Šorn, 1979, 696), torej še
zdaleč ni mogel spremeniti dejstva, da je Jugoslavija kot celota na evropskih tr-
gih nastopala kot izvoznica kmetijskih pridelkov in uvoznica industrijskih iz-
delkov oz. kot neindustrializirana država. Drugače rečeno, slovensko ozemlje
je še vedno ostajalo v »zlati sredini«, tokrat med razvitejšima Avstrijo in Če-
škoslovaško in manj razvitimi ostalimi predeli Jugoslavije.
V »slovenskem ustanoviteljskem obdobju« so se ohranili nekateri pred-
vojni trendi. Avstrijski in češki kapital sta bila še naprej zelo močna in čeprav
je imel ob koncu tridesetih let tuji kapital v slovenskem gospodarstvu le tre-
tjinski delež, so avstrijske in češke investicije v nekaterih industrijskih pano-
gah prevladovale. Tako je bilo v tekstilni industriji, ki je v medvojnem obdob-
ju od vseh industrij beležila največjo rast, kar 70 % vseh obratov v lasti tujih
198
