Page 199 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 199
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
podjetnikov, največ s Češke. V obratih premogovniške in železarske industrije
je bil avstrijski in italijanski kapital zelo aktiven vsaj do začetka tridesetih let
(Šorn, 1959, 12). Tuji podjetniki in kapital so torej še naprej investirali v glav-
ne industrijske panoge oz. v velika podjetja (delniške družbe) z velikimi obra-
ti. Za razliko od njih pa so slovenski podjetniki težili k investicijam v družbe
z omejeno odgovornostjo oz. zaveze, ki niso bile tako zelo kapitalsko zahtev-
ne. Posledica je bila ohranjanje razkoraka med koncentrirano veliko industri-
jo (premogovništvo, železarstvo, kovinska in tekstilna industrija) in množico
majhnih do srednje velikih podjetij oz. obratov v lesarski, prehrambeni in ob-
lačilni industriji (Šorn, 1959; Lazarević, 1998a, 114). Po mnenju Lazarevića je
na omenjeni razkorak in tudi še na močno prisotnost obrtniške proizvodnje
v medvojnem obdobju odločilno vplivala ravno usmeritev slovenske industri-
je na nezahtevni jugoslovanski trg, ki je množici majhnih in srednje velikih
podjetij omogočal dokaj lagodno življenje (Lazarević, 1998a, 113–15).
Po drugi strani pa lahko rečemo, da je ravno v obdobju med obema voj-
nama proces industrializacije na slovenskem ozemlju zaživel v polnosti. Tako
opažamo krepitev koncentracije industrijskih obratov v večjih urbanih sre-
diščih – to je v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju (Lazarević, 1998a, 117).
Ta mesta so bila že pred vojno centri industrijske dejavnosti, a se v medvoj-
nem obdobju moč njihovih urbanizacijskih ekonomij bistveno okrepi. To je
povezano tudi s sistematično in intenzivno elektrifikacijo, ko je proizvodnja
električne energije v slovenskih elektrarnah v letih 1918–1938 narasla za 15-
krat, pri čemer so imeli pred drugo svetovno vojno vsa mesta in skoraj vsa in-
dustrija na razpolago električno energijo kot pogonsko silo (Šorn, 1979, 697).
Zelo pomemben element pa je bilo dokončno oblikovanje bančnega sektorja
in formiranje slovenskih ekonomskih elit. Medtem ko je bil pred vojno ban-
čni sistem na Slovenskem v povojih, je v času »slovenskega ustanoviteljskega
obdobja« število bank močno naraslo. S procesom »nacionalizacije« pa se je
bistveno zmanjša moč podružnic tujih (primarno avstrijskih) bank. Rezul-
tat povečanja števila bank in prevzemanja (industrijskih) podjetij v tuji las-
ti je bilo oblikovanje bančne mreže na Slovenskem, kjer je prevladoval »do-
mači« slovenski kapital. Od treh glavnih bank v dvajsetih letih (Ljubljanska
kreditna banka, Zadružna gospodarska banka in Kreditni zavod za trgovi-
no in industrijo), sta bili (prvi) dve v večinski ali skorajda izključno domači
lasti. Skupaj pa so te banke obvladovale več kot tri četrtine slovenskega trga
(Štiblar, 1996, 208–09, 212; Lazarević in Prinčič, 2000, 72). Njihova izrazito
pomembna dejavnost med vojnama je bilo neposredno investiranje v industri-
jo. Medtem ko sta Ljubljanska kreditna banka in Jadranska banka kot »meša-
199
podjetnikov, največ s Češke. V obratih premogovniške in železarske industrije
je bil avstrijski in italijanski kapital zelo aktiven vsaj do začetka tridesetih let
(Šorn, 1959, 12). Tuji podjetniki in kapital so torej še naprej investirali v glav-
ne industrijske panoge oz. v velika podjetja (delniške družbe) z velikimi obra-
ti. Za razliko od njih pa so slovenski podjetniki težili k investicijam v družbe
z omejeno odgovornostjo oz. zaveze, ki niso bile tako zelo kapitalsko zahtev-
ne. Posledica je bila ohranjanje razkoraka med koncentrirano veliko industri-
jo (premogovništvo, železarstvo, kovinska in tekstilna industrija) in množico
majhnih do srednje velikih podjetij oz. obratov v lesarski, prehrambeni in ob-
lačilni industriji (Šorn, 1959; Lazarević, 1998a, 114). Po mnenju Lazarevića je
na omenjeni razkorak in tudi še na močno prisotnost obrtniške proizvodnje
v medvojnem obdobju odločilno vplivala ravno usmeritev slovenske industri-
je na nezahtevni jugoslovanski trg, ki je množici majhnih in srednje velikih
podjetij omogočal dokaj lagodno življenje (Lazarević, 1998a, 113–15).
Po drugi strani pa lahko rečemo, da je ravno v obdobju med obema voj-
nama proces industrializacije na slovenskem ozemlju zaživel v polnosti. Tako
opažamo krepitev koncentracije industrijskih obratov v večjih urbanih sre-
diščih – to je v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju (Lazarević, 1998a, 117).
Ta mesta so bila že pred vojno centri industrijske dejavnosti, a se v medvoj-
nem obdobju moč njihovih urbanizacijskih ekonomij bistveno okrepi. To je
povezano tudi s sistematično in intenzivno elektrifikacijo, ko je proizvodnja
električne energije v slovenskih elektrarnah v letih 1918–1938 narasla za 15-
krat, pri čemer so imeli pred drugo svetovno vojno vsa mesta in skoraj vsa in-
dustrija na razpolago električno energijo kot pogonsko silo (Šorn, 1979, 697).
Zelo pomemben element pa je bilo dokončno oblikovanje bančnega sektorja
in formiranje slovenskih ekonomskih elit. Medtem ko je bil pred vojno ban-
čni sistem na Slovenskem v povojih, je v času »slovenskega ustanoviteljskega
obdobja« število bank močno naraslo. S procesom »nacionalizacije« pa se je
bistveno zmanjša moč podružnic tujih (primarno avstrijskih) bank. Rezul-
tat povečanja števila bank in prevzemanja (industrijskih) podjetij v tuji las-
ti je bilo oblikovanje bančne mreže na Slovenskem, kjer je prevladoval »do-
mači« slovenski kapital. Od treh glavnih bank v dvajsetih letih (Ljubljanska
kreditna banka, Zadružna gospodarska banka in Kreditni zavod za trgovi-
no in industrijo), sta bili (prvi) dve v večinski ali skorajda izključno domači
lasti. Skupaj pa so te banke obvladovale več kot tri četrtine slovenskega trga
(Štiblar, 1996, 208–09, 212; Lazarević in Prinčič, 2000, 72). Njihova izrazito
pomembna dejavnost med vojnama je bilo neposredno investiranje v industri-
jo. Medtem ko sta Ljubljanska kreditna banka in Jadranska banka kot »meša-
199
