Page 200 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 200
industrializacija in prostor
ni« banki že pred vojno vlagali v industrijska podjetja, postane zdaj ta oblika
povezovanja z industrijo, kot piše Lazarević, prej pravilo kot izjema (Lazare-
vić, 1998b, 152). Kajti za razliko od trenda ustanavljanja srednje velikih pod-
jetij so banke težile k investicijam v velika podjetja oz. delniške družbe in to
v glavnih industrijskih panogah. Tako so financirale in tudi usmerjale razvoj
delniških družb v tekstilni, gradbeni, železarski in kemični industriji (Sun-
čič, 2010, 93–96). Omenjene glavne tri banke so, navaja Lazarević, nadzoro-
vale skoraj polovico delniškega kapitala družb, pri čemer je bila najmočnejša
Ljubljanska kreditna banka (Lazarević, 1998b, 155; Lazarević in Prinčič, 2000,
83). Investicije v industrijo so bile torej le en, resda pomemben, del bančnih in-
vesticij, ki je segal tudi do ustanavljanja zavarovalnic in specializiranih banč-
nih zavodov.
Bančna dejavnost v medvojnem obdobju je privedla do tesnega sode-
lovanja bančnikov z maloštevilnim slojem industrialcev in lastnikov velikih
podjetij. Pomemben rezultat tega sodelovanja je, po mnenju Lazarevića, obli-
kovanje ekonomskih elit na Slovenskem, ki so imele moč usmerjanja toka slo-
venskega gospodarstva oz. industrije. Z dokajšnjo zamudo za avstrijskim in
italijanskim prostorom torej na Slovenskem v medvojnem obdobju dokončno
zaživi vez med bankami in industrijo, ki je bila tudi gonilni element industri-
alizacije v prostoru severovzhodnega Jadrana.
Druga očitna razlika med procesom industrializacije na Slovenskem
in v prostoru severovzhodnega Jadrana v obdobju med obema vojnama je v
posledicah velike ekonomske krize. Medtem ko je ta drastično preobrazila
značaj industrijske strukture v prostoru severovzhodnega Jadrana in ojača-
la prisotnost države, na industriji na Slovenskem ni pustila hujših posledic. V
Jugoslaviji je bilo krizno obdobje v letih 1930–1934 in je najmočneje prizade-
lo kmetijsko proizvodnjo, saj se je tedaj bistveno zmanjšal jugoslovanski izvoz
kmetijskih pridelkov na evropske trge. Tudi na Slovenskem je najbolj trpelo
kmetijstvo, medtem ko so se denarni zavodi srečevali s kreditnim krčem. Za-
radi restriktivne državne monetarne politike, padca cen in povpraševanja ter
plačilne nesposobnosti mnogih gospodarskih subjektov se je močno zmanj-
šal obseg kreditiranja in povečala nelikvidnost denarnih zavodov (Lazarević,
1998c, 128–132). Prav tako je občutno padla industrijska proizvodnja in se po-
večala brezposelnost. Ukrepi države so bili kratkoročni, pomanjkljivi in slabo
izvedeni, saj niso uspeli učinkovito rešiti dveh glavnih problemov – kmečkih
dolgov in kreditnih razmer (Lazarević, 1998c, 133; Lazarević in Prinčič, 2000,
57). Zaradi takšnega partikularnega pristopa k reševanju posledic krize jugo-
slovanska država ni nikoli zavzela tako aktivne vloge v usmerjanju nacional-
200
ni« banki že pred vojno vlagali v industrijska podjetja, postane zdaj ta oblika
povezovanja z industrijo, kot piše Lazarević, prej pravilo kot izjema (Lazare-
vić, 1998b, 152). Kajti za razliko od trenda ustanavljanja srednje velikih pod-
jetij so banke težile k investicijam v velika podjetja oz. delniške družbe in to
v glavnih industrijskih panogah. Tako so financirale in tudi usmerjale razvoj
delniških družb v tekstilni, gradbeni, železarski in kemični industriji (Sun-
čič, 2010, 93–96). Omenjene glavne tri banke so, navaja Lazarević, nadzoro-
vale skoraj polovico delniškega kapitala družb, pri čemer je bila najmočnejša
Ljubljanska kreditna banka (Lazarević, 1998b, 155; Lazarević in Prinčič, 2000,
83). Investicije v industrijo so bile torej le en, resda pomemben, del bančnih in-
vesticij, ki je segal tudi do ustanavljanja zavarovalnic in specializiranih banč-
nih zavodov.
Bančna dejavnost v medvojnem obdobju je privedla do tesnega sode-
lovanja bančnikov z maloštevilnim slojem industrialcev in lastnikov velikih
podjetij. Pomemben rezultat tega sodelovanja je, po mnenju Lazarevića, obli-
kovanje ekonomskih elit na Slovenskem, ki so imele moč usmerjanja toka slo-
venskega gospodarstva oz. industrije. Z dokajšnjo zamudo za avstrijskim in
italijanskim prostorom torej na Slovenskem v medvojnem obdobju dokončno
zaživi vez med bankami in industrijo, ki je bila tudi gonilni element industri-
alizacije v prostoru severovzhodnega Jadrana.
Druga očitna razlika med procesom industrializacije na Slovenskem
in v prostoru severovzhodnega Jadrana v obdobju med obema vojnama je v
posledicah velike ekonomske krize. Medtem ko je ta drastično preobrazila
značaj industrijske strukture v prostoru severovzhodnega Jadrana in ojača-
la prisotnost države, na industriji na Slovenskem ni pustila hujših posledic. V
Jugoslaviji je bilo krizno obdobje v letih 1930–1934 in je najmočneje prizade-
lo kmetijsko proizvodnjo, saj se je tedaj bistveno zmanjšal jugoslovanski izvoz
kmetijskih pridelkov na evropske trge. Tudi na Slovenskem je najbolj trpelo
kmetijstvo, medtem ko so se denarni zavodi srečevali s kreditnim krčem. Za-
radi restriktivne državne monetarne politike, padca cen in povpraševanja ter
plačilne nesposobnosti mnogih gospodarskih subjektov se je močno zmanj-
šal obseg kreditiranja in povečala nelikvidnost denarnih zavodov (Lazarević,
1998c, 128–132). Prav tako je občutno padla industrijska proizvodnja in se po-
večala brezposelnost. Ukrepi države so bili kratkoročni, pomanjkljivi in slabo
izvedeni, saj niso uspeli učinkovito rešiti dveh glavnih problemov – kmečkih
dolgov in kreditnih razmer (Lazarević, 1998c, 133; Lazarević in Prinčič, 2000,
57). Zaradi takšnega partikularnega pristopa k reševanju posledic krize jugo-
slovanska država ni nikoli zavzela tako aktivne vloge v usmerjanju nacional-
200
