Page 197 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 197
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
pa se je na Slovenskem, tako kot v prostoru severovzhodnega Jadrana, obliko-
vala ključna vez med industrijo in bankami, prav tako značilna za industria-
lizacijo v Avstriji.
Prva svetovna vojna je imela v slovenskih deželah, ki so po vojni posta-
le del Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, neposrednejši in globlji vpliv na proces
industrializacije kot v prostoru severovzhodnega Jadrana. Toda dogajanja v
prvih povojnih letih so si med seboj podobna. Slovenska politika, organizi-
rana v Narodnem svetu (kot izvršnem organu tedanje Države SHS), je že ta-
koj po koncu vojne, torej leta 1918, poskušala postaviti osnove »novemu«, slo-
venskemu gospodarstvu. Njeni ukrepi so bili usmerjeni v zaščito premoženja
s čimprejšnjo menjavo (bivših) avstro-ogrskih kron z začasno valuto oz. z ju-
goslovanskimi dinarji, v nadzor in posledično »nacionalizacijo« tujih (pri-
marno avstrijskih) podjetij ter v združevanje finančnega kapitala (primarno
zadrug, ki bi se jim pridružile še banke).
Menjava valute je po mnenju Lazarevića potekala površno in s favorizi-
ranjem takšnega menjalnega razmerja med krono in dinarjem, ki je bilo v ko-
rist dinarja. Zato ugotavlja, da so bili ob koncu menjave (leta 1920 oz. 1923)
slovenski denarni zavodi, tako z izgubami vrednosti naložb v avstrijskih fi-
nančnih ustanovah in odtekanjem denarnega premoženja v matične avstrij-
ske zavode kot z neugodnim menjalnim razmerjem do dinarja, močno oš-
kodovani (Lazarević, 1995, 193; 1996, 99–101). Le delno učinkovita je bila
slovenska politika pri »nacionalizaciji« tujih podjetij. Ob koncu leta 1918 so
vsa podjetja, nepremičnine in zemljišča, ki so jih imeli v lasti tujci, prišla pod
sekvester oz. nadzor države. Namen tega ukrepa je bil zaustaviti prenos lastni-
ne in dobičkov s slovenskega ozemlja na tuje. Sekvestru je sledila »naciona-
lizacija«, ko so se tuja podjetja morala »posloveniti« oz. »pojugoslovaniti«
tako, da so imele večino delnic ali večino v upravnem odboru osebe z jugoslo-
vanskih državljanstvom ali pa da so prenesli sedež podjetja na jugoslovansko
ozemlje. Pri tem se je kot problematičen izkazal trend, ko so po začetni »naci-
onalizaciji« mnoga podjetja, in to v glavnih industrijskih panogah, s prodajo
ponovno pristala v rokah prvotnih lastnikov (Lazarević, 1995, 195–96; 1996,
101, 104). K neuspešno izvedeni »nacionalizaciji« je po Lazarevićevem mne-
nju prispevala tudi nikoli izvršena koncentracija slovenskega finančnega kapi-
tala, ki bi bil združen sposoben izpeljati temeljito nacionalizacijo tujega pre-
moženja in tako pomagati pri formiranju novega slovenskega gospodarstva
(Lazarević, 1996, 102, 104).
V prvih povojnih letih lahko torej opazimo konflikt »novega« proti
»staremu«. Na Slovenskem so se slovenski politiki in gospodarstveniki tru-
197
pa se je na Slovenskem, tako kot v prostoru severovzhodnega Jadrana, obliko-
vala ključna vez med industrijo in bankami, prav tako značilna za industria-
lizacijo v Avstriji.
Prva svetovna vojna je imela v slovenskih deželah, ki so po vojni posta-
le del Kraljevine SHS oz. Jugoslavije, neposrednejši in globlji vpliv na proces
industrializacije kot v prostoru severovzhodnega Jadrana. Toda dogajanja v
prvih povojnih letih so si med seboj podobna. Slovenska politika, organizi-
rana v Narodnem svetu (kot izvršnem organu tedanje Države SHS), je že ta-
koj po koncu vojne, torej leta 1918, poskušala postaviti osnove »novemu«, slo-
venskemu gospodarstvu. Njeni ukrepi so bili usmerjeni v zaščito premoženja
s čimprejšnjo menjavo (bivših) avstro-ogrskih kron z začasno valuto oz. z ju-
goslovanskimi dinarji, v nadzor in posledično »nacionalizacijo« tujih (pri-
marno avstrijskih) podjetij ter v združevanje finančnega kapitala (primarno
zadrug, ki bi se jim pridružile še banke).
Menjava valute je po mnenju Lazarevića potekala površno in s favorizi-
ranjem takšnega menjalnega razmerja med krono in dinarjem, ki je bilo v ko-
rist dinarja. Zato ugotavlja, da so bili ob koncu menjave (leta 1920 oz. 1923)
slovenski denarni zavodi, tako z izgubami vrednosti naložb v avstrijskih fi-
nančnih ustanovah in odtekanjem denarnega premoženja v matične avstrij-
ske zavode kot z neugodnim menjalnim razmerjem do dinarja, močno oš-
kodovani (Lazarević, 1995, 193; 1996, 99–101). Le delno učinkovita je bila
slovenska politika pri »nacionalizaciji« tujih podjetij. Ob koncu leta 1918 so
vsa podjetja, nepremičnine in zemljišča, ki so jih imeli v lasti tujci, prišla pod
sekvester oz. nadzor države. Namen tega ukrepa je bil zaustaviti prenos lastni-
ne in dobičkov s slovenskega ozemlja na tuje. Sekvestru je sledila »naciona-
lizacija«, ko so se tuja podjetja morala »posloveniti« oz. »pojugoslovaniti«
tako, da so imele večino delnic ali večino v upravnem odboru osebe z jugoslo-
vanskih državljanstvom ali pa da so prenesli sedež podjetja na jugoslovansko
ozemlje. Pri tem se je kot problematičen izkazal trend, ko so po začetni »naci-
onalizaciji« mnoga podjetja, in to v glavnih industrijskih panogah, s prodajo
ponovno pristala v rokah prvotnih lastnikov (Lazarević, 1995, 195–96; 1996,
101, 104). K neuspešno izvedeni »nacionalizaciji« je po Lazarevićevem mne-
nju prispevala tudi nikoli izvršena koncentracija slovenskega finančnega kapi-
tala, ki bi bil združen sposoben izpeljati temeljito nacionalizacijo tujega pre-
moženja in tako pomagati pri formiranju novega slovenskega gospodarstva
(Lazarević, 1996, 102, 104).
V prvih povojnih letih lahko torej opazimo konflikt »novega« proti
»staremu«. Na Slovenskem so se slovenski politiki in gospodarstveniki tru-
197
