Page 18 - Kukanja, Marko. Od beneškega bakalaja do sladke Istre: razvoj prehrambenega gostinstva na Slovenski obali. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2016
P. 18
udejstvovanja in moči (tudi kreditiranja lastnih članov in ostalih zasebnikov ) Pucer
predvideva, da so različne bratovščine (vsaj posredno) vplivale tudi na razvoj prehrambne-
ga gostinstva oz. gostinske obrti.
Pod Serenissimo
Pucer navaja, da je bilo v zadnjih desetletjih . in prvih desetletij . stoletja gostinstvo
v Piranu dokaj razmahnjeno. Krčme in gostišča so bila relativno številna, sicer pa se je nji-
hovo število pogosto spreminjalo. Avtor (Pucer) navaja, da jih je v tistem času obratovalo
okoli , kakšno leto pa še več. Iz piranskih Statutov, ki se hranijo v Piranskem Arhivu, je
med drugim razvidno, da so morali krčmarji prodajati vino po »pošteni« meri. V krčmah,
imenovanih »taberne«, so v glavnem prodajali in preprodajali vino. Odprte so bile čez dan
do večernega zvonjenja, ob nedeljah pa krčmarji niso smeli točiti vina pred veliko (glavno)
mašo. Pri tem so jih nadzorovali občinski cenilci (nadzorniki), nepravilnosti oz. golju je
pa so prijavili mestnim oblastem. V Statutih so bile zapisane tudi kazni za nepoštene goste,
pravila pa so striktno prepovedovala hazardiranje v gostinskih obratih. Dovoljena je bila le
igra »ad tamellam« (najverjetneje šah). S krčmarstvom so se ukvarjali pretežno obrtniki
in rokodelci, le izjemoma tudi predstavniki višjih družbenih slojev. Gostišča, imenovana
»hostaria, hospicium«, so bila manj številna od krčem. Razlika med krčmami in gostišči je
bila v tem, da so v gostiščih poleg vina nudili še hrano, pekli in prodajali kruh iz piranske-
ga žitnega skladišča ter nudili prenočišča. Nekatera gostišča so imela tudi svoje kleti, ime-
novane »canipa« (kaneva). Sicer se ime »hospitium« (gostišče) pojavlja tudi v najstarejši
pergamentni listini iz leta , ki jo hrani Piranski Arhiv. Gostinstvo je bilo, kot obrtna
dejavnost, urejeno z mestnimi statuti. V tem pogledu velja kot zanimivost omeniti, da eno
izmed poglavij kasnejšega Piranskega statuta iz leta natančno določa, kje na območju
Pirana so lahko gojili prašiče . Kot ugotavlja Pucer, je bilo takrat najbolj cenjeno prepeličje
meso, svinjsko meso pa so cenili veliko bolj od govejega.
Proti koncu dvajsetih let . stoletja so v Piranu zgradili novo t.i. Občinsko gostišče
(Hostaria Comunis Pirani). Občinska gostišča so se lahko dajala v najem le »poštenim«
Vanda Bezek, Analitični inventar fonda občine Izola: Obdobje od – . Del III (Koper: Pokrajinski arhiv Koper,
).
Alberto Pucer, »Razvoj gastronomije v Istri (intervju),« . marec, .
Bonin ( ) ne omenja gostinske obrti, na osnovi česar lahko sklepamo, da gostinstvo kot dejavnost ni bilo raz-
vito, pa tudi sicer obrtniške bratovščine v Istri, z razliko drugih mest, niso imele vidnejše vloge (str. ). Avtorica
sicer navaja številna druga, predvsem poklicna združenja v Istri (npr. ribičev, mornarjev, poštarjev itd.)
Alberto Pucer, »Portorož – let organiziranega turizma v Portorožu. Katalog k razstavi Pokrajinskega arhiva
Koper « (Koper: Pokrajinski arhiv Koper, ).
„SI PAK PI Statuti Pirana .»
Alberto Pucer, »Portorož – let organiziranega turizma v Portorožu. Katalog k razstavi Pokrajinskega arhiva
Koper « (Koper: Pokrajinski arhiv Koper, ).
Marjan Rožac in Alberto Pucer, Piranske notarske pergamentne listine: Predbeneško obdobje – . Del (Koper:
Pokrajinski arhiv, ).
Povzetek vsebine listine iz leta : Oglejski patriarh Voldoricus podari samostanu v Beligni, opatu Richerusu in
njegovim naslednikom – posestvo pri Piranu v Istri. Patriarh si tudi zagotovi zase in svoje naslednike spodoben
sprejem in oskrbo v hospiciju (prenočišče in prehrano), če bi se kdaj primerilo, da bi prišel v te kraje.
SI PAK PI , Statuti Pirana, .
Pucer, Ko zadiši po Istrski kuhinji.
predvideva, da so različne bratovščine (vsaj posredno) vplivale tudi na razvoj prehrambne-
ga gostinstva oz. gostinske obrti.
Pod Serenissimo
Pucer navaja, da je bilo v zadnjih desetletjih . in prvih desetletij . stoletja gostinstvo
v Piranu dokaj razmahnjeno. Krčme in gostišča so bila relativno številna, sicer pa se je nji-
hovo število pogosto spreminjalo. Avtor (Pucer) navaja, da jih je v tistem času obratovalo
okoli , kakšno leto pa še več. Iz piranskih Statutov, ki se hranijo v Piranskem Arhivu, je
med drugim razvidno, da so morali krčmarji prodajati vino po »pošteni« meri. V krčmah,
imenovanih »taberne«, so v glavnem prodajali in preprodajali vino. Odprte so bile čez dan
do večernega zvonjenja, ob nedeljah pa krčmarji niso smeli točiti vina pred veliko (glavno)
mašo. Pri tem so jih nadzorovali občinski cenilci (nadzorniki), nepravilnosti oz. golju je
pa so prijavili mestnim oblastem. V Statutih so bile zapisane tudi kazni za nepoštene goste,
pravila pa so striktno prepovedovala hazardiranje v gostinskih obratih. Dovoljena je bila le
igra »ad tamellam« (najverjetneje šah). S krčmarstvom so se ukvarjali pretežno obrtniki
in rokodelci, le izjemoma tudi predstavniki višjih družbenih slojev. Gostišča, imenovana
»hostaria, hospicium«, so bila manj številna od krčem. Razlika med krčmami in gostišči je
bila v tem, da so v gostiščih poleg vina nudili še hrano, pekli in prodajali kruh iz piranske-
ga žitnega skladišča ter nudili prenočišča. Nekatera gostišča so imela tudi svoje kleti, ime-
novane »canipa« (kaneva). Sicer se ime »hospitium« (gostišče) pojavlja tudi v najstarejši
pergamentni listini iz leta , ki jo hrani Piranski Arhiv. Gostinstvo je bilo, kot obrtna
dejavnost, urejeno z mestnimi statuti. V tem pogledu velja kot zanimivost omeniti, da eno
izmed poglavij kasnejšega Piranskega statuta iz leta natančno določa, kje na območju
Pirana so lahko gojili prašiče . Kot ugotavlja Pucer, je bilo takrat najbolj cenjeno prepeličje
meso, svinjsko meso pa so cenili veliko bolj od govejega.
Proti koncu dvajsetih let . stoletja so v Piranu zgradili novo t.i. Občinsko gostišče
(Hostaria Comunis Pirani). Občinska gostišča so se lahko dajala v najem le »poštenim«
Vanda Bezek, Analitični inventar fonda občine Izola: Obdobje od – . Del III (Koper: Pokrajinski arhiv Koper,
).
Alberto Pucer, »Razvoj gastronomije v Istri (intervju),« . marec, .
Bonin ( ) ne omenja gostinske obrti, na osnovi česar lahko sklepamo, da gostinstvo kot dejavnost ni bilo raz-
vito, pa tudi sicer obrtniške bratovščine v Istri, z razliko drugih mest, niso imele vidnejše vloge (str. ). Avtorica
sicer navaja številna druga, predvsem poklicna združenja v Istri (npr. ribičev, mornarjev, poštarjev itd.)
Alberto Pucer, »Portorož – let organiziranega turizma v Portorožu. Katalog k razstavi Pokrajinskega arhiva
Koper « (Koper: Pokrajinski arhiv Koper, ).
„SI PAK PI Statuti Pirana .»
Alberto Pucer, »Portorož – let organiziranega turizma v Portorožu. Katalog k razstavi Pokrajinskega arhiva
Koper « (Koper: Pokrajinski arhiv Koper, ).
Marjan Rožac in Alberto Pucer, Piranske notarske pergamentne listine: Predbeneško obdobje – . Del (Koper:
Pokrajinski arhiv, ).
Povzetek vsebine listine iz leta : Oglejski patriarh Voldoricus podari samostanu v Beligni, opatu Richerusu in
njegovim naslednikom – posestvo pri Piranu v Istri. Patriarh si tudi zagotovi zase in svoje naslednike spodoben
sprejem in oskrbo v hospiciju (prenočišče in prehrano), če bi se kdaj primerilo, da bi prišel v te kraje.
SI PAK PI , Statuti Pirana, .
Pucer, Ko zadiši po Istrski kuhinji.
