Page 86 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 86
krvavi poljub svobode
čevali o nedolžnosti svojih strank. Vsaj v tu prikazanih primerih je mogoče
sklepati, da so bili župani naklonjeni sprejemanju milih sodb, ki so jih zago-
varjali odvetniki.
Zasedanja devinske županske pravde so bila javna, na sojenjih se je lahko
zbralo in jim prisostvovalo veliko ljudi. S tega vidika se kaže neka podobnost
z »večami« kot sodnimi zbori, kar ni prvi tovrstni primer.34
Sodni pregon je imel v devinskem glavarstvu precej jasen namen sank-
cioniranja in discipliniranja podložnega prebivalstva, vendar je mogoče pre-
soditi, da je bil na tem področju v primeru sojenj zaradi galjotov njegov uspeh
omejen. Opaziti je namreč, da je lahko županska pravda izvajala dokaj učin-
kovito funkcijo družbene (samo)obrambe in stanovske solidarnosti ter varo-
vala pred brezobzirnim ali pretiranim preganjanjem posameznikov, članov
svojih skupnosti. Iz sodb je tudi opaziti, kako je županska pravda, ki so jo ses-
tavljali poglavarji vaških skupnosti devinskega glavarstva, izrekla mile sodbe
na račun svojih pripadnikov, medtem ko je v primeru Kontovelcev, ki so bili
prebivalci tržaškega ozemlja in torej »tujci«, razsodila strožje. Pri tem je za-
nimiva tudi ugotovitev, kako je akter pregona ves čas upravitelj Lengo, ne pa
tudi grof Thurn, imetnik jurisdikcije.
Po drugi strani je povsem jasno, da si je devinska oblast odločno priza-
devala za izročitev vsega denarja, orožja in blaga, ki so ga kmetje tako ali dru-
gače dobili od galjotov, da si je torej prilaščala gmotno korist, ki so si jo uspeli
pridobiti na njenem ozemlju. A tudi na tem področju je bili njen uspeh raz-
meroma omejen in tudi tu kot glavni dejavnik teh teženj izstopa upravitelj, ne
pa tudi gospod grof Thurn.
Iz procesnih dokumentov je nenazadnje razvidno, kako so po prvih
dneh navzkrižnih obtoževanj vaške skupnosti strnile svoje vrste in z nadaljn-
jimi pričanji zaščitile svoje pripadnike. To otežuje tudi natančno in povsem
zanesljivo rekonstrukcijo dogodkov, ker so si pričanja deloma protislovna,
predvsem pa je opazno omalovaževanje samih dogodkov in ravnanj, zaznati je
mogoče tudi težnjo po zamolčanju, tako iz samoobrambe kakor zaradi zašči-
te drugih članov vaških skupnosti.
34 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 280–284.
86
čevali o nedolžnosti svojih strank. Vsaj v tu prikazanih primerih je mogoče
sklepati, da so bili župani naklonjeni sprejemanju milih sodb, ki so jih zago-
varjali odvetniki.
Zasedanja devinske županske pravde so bila javna, na sojenjih se je lahko
zbralo in jim prisostvovalo veliko ljudi. S tega vidika se kaže neka podobnost
z »večami« kot sodnimi zbori, kar ni prvi tovrstni primer.34
Sodni pregon je imel v devinskem glavarstvu precej jasen namen sank-
cioniranja in discipliniranja podložnega prebivalstva, vendar je mogoče pre-
soditi, da je bil na tem področju v primeru sojenj zaradi galjotov njegov uspeh
omejen. Opaziti je namreč, da je lahko županska pravda izvajala dokaj učin-
kovito funkcijo družbene (samo)obrambe in stanovske solidarnosti ter varo-
vala pred brezobzirnim ali pretiranim preganjanjem posameznikov, članov
svojih skupnosti. Iz sodb je tudi opaziti, kako je županska pravda, ki so jo ses-
tavljali poglavarji vaških skupnosti devinskega glavarstva, izrekla mile sodbe
na račun svojih pripadnikov, medtem ko je v primeru Kontovelcev, ki so bili
prebivalci tržaškega ozemlja in torej »tujci«, razsodila strožje. Pri tem je za-
nimiva tudi ugotovitev, kako je akter pregona ves čas upravitelj Lengo, ne pa
tudi grof Thurn, imetnik jurisdikcije.
Po drugi strani je povsem jasno, da si je devinska oblast odločno priza-
devala za izročitev vsega denarja, orožja in blaga, ki so ga kmetje tako ali dru-
gače dobili od galjotov, da si je torej prilaščala gmotno korist, ki so si jo uspeli
pridobiti na njenem ozemlju. A tudi na tem področju je bili njen uspeh raz-
meroma omejen in tudi tu kot glavni dejavnik teh teženj izstopa upravitelj, ne
pa tudi gospod grof Thurn.
Iz procesnih dokumentov je nenazadnje razvidno, kako so po prvih
dneh navzkrižnih obtoževanj vaške skupnosti strnile svoje vrste in z nadaljn-
jimi pričanji zaščitile svoje pripadnike. To otežuje tudi natančno in povsem
zanesljivo rekonstrukcijo dogodkov, ker so si pričanja deloma protislovna,
predvsem pa je opazno omalovaževanje samih dogodkov in ravnanj, zaznati je
mogoče tudi težnjo po zamolčanju, tako iz samoobrambe kakor zaradi zašči-
te drugih članov vaških skupnosti.
34 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 280–284.
86
