Page 12 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 12
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Dogajanja, kot je npr. težnja države po nadzoru dela zaposlenih na visoko-
šolskih zavodih, ustanavljanje zasebnih visokošolskih zavodov, razprave o
udeležbi študentov pri financiranju študija idr., pa vodijo h diskurzu o vlo-
gi in pomenu javnega visokega šolstva ter o vplivih marketizacije. Zgaga
(2004b, 10) tudi opozarja: »Tisto kar bolonjska prenova dejansko zahteva
na strukturni ravni, je notranja prenova, ta pa terja predvsem premišljene
opredelitve metod, kompetenc, učnih izidov, kvalifikacij ipd.«
Levidow (2002) poudarja, da je visokošolsko izobraževanje posebej po-
membno za vladajoče ideologije in strategije. Univerze zadovoljujejo tako
potrebe države in kapitala kot tudi potrebe družbe, s tem ko prilagajajo ve-
ščine strokovnih delavcev potrebam delovnega trga.
Neoliberalna doktrina
12 Po Kleinovi (2009) je Friedmanova šola (tudi 2. čikaška šola, op. p.) uve-
ljavljanja ekonomskih pravil svobodnega trga, skrajno fundamentalistične
oblike kapitalizma, ki jo je s sodelavci razvijal na Univerzi v Chicagu, do-
bila prvega marljivega 'učenca' v Chilu, generala Augusta Pinocheta, sledi-
li pa so mu ameriški predsedniki, britanski premierji, ruski oligarhi, dikta-
torji tretjega sveta, direktorji Mednarodnega finančnega sklada. Friedman
je zagovarjal hitre spremembe, šok terapijo ter umik države kot tržnega re-
gulatorja. »Po propadu režimov v vzhodni Evropi so se postkomunistične
vlade večinoma vkrcale na vlak neoliberalnih ekonomskih reform, kar naj
bi prineslo hitro liberalizacijo, makroekonomsko prenovo ter privatizaci-
jo« (Bockman in Eyal 2002, 310–1). Zanimivo je vprašanje, zakaj so bile v
vzhodni Evropi neoliberalne zamisli tako hitro sprejete.
Vzpon neoliberalizma ter povezanih diskurzov novega javnega ma-
nagementa v 1980-ih in 1990-ih je povzročil korenit premik v miselno-
sti, kako visokošolski zavodi definirajo in upravičujejo svoj institucionalni
obstoj. Tradicionalna kultura odprtega intelektualnega raziskovanja in de-
bate je bila zamenjana z institucionalnim poudarkom izvedbe, kot je moč
ugotoviti z vse večjo pomembnostjo merjenih izidov, strateškega načrtova-
nja, kazalnikov uspešnosti, merjenja zagotavljanja kakovosti ter zunanje-
ga vrednotenja. V globalnem neoliberalnem okolju vidijo politiki visoko
šolstvo kot enega izmed ključnih dejavnikov razvoja družbe znanja, zato
spodbujajo povezave in partnerstva z gospodarstvom. Prepoznava ekonom-
skega pomena visokega šolstva ter potreba po ekonomski upravičenosti sta
povzročili številne iniciative za promocijo podjetniških veščin, kakor tudi
razvoj novih meril izvedbe z namenom izboljšati in povečati izide ter za
določanje in doseganje ciljev (Olssen in Peters 2005). Chomsky (v Ottero
2002; Chomsky 2004; Chomsky in McChesney 2003) pa razkriva, kako so
Dogajanja, kot je npr. težnja države po nadzoru dela zaposlenih na visoko-
šolskih zavodih, ustanavljanje zasebnih visokošolskih zavodov, razprave o
udeležbi študentov pri financiranju študija idr., pa vodijo h diskurzu o vlo-
gi in pomenu javnega visokega šolstva ter o vplivih marketizacije. Zgaga
(2004b, 10) tudi opozarja: »Tisto kar bolonjska prenova dejansko zahteva
na strukturni ravni, je notranja prenova, ta pa terja predvsem premišljene
opredelitve metod, kompetenc, učnih izidov, kvalifikacij ipd.«
Levidow (2002) poudarja, da je visokošolsko izobraževanje posebej po-
membno za vladajoče ideologije in strategije. Univerze zadovoljujejo tako
potrebe države in kapitala kot tudi potrebe družbe, s tem ko prilagajajo ve-
ščine strokovnih delavcev potrebam delovnega trga.
Neoliberalna doktrina
12 Po Kleinovi (2009) je Friedmanova šola (tudi 2. čikaška šola, op. p.) uve-
ljavljanja ekonomskih pravil svobodnega trga, skrajno fundamentalistične
oblike kapitalizma, ki jo je s sodelavci razvijal na Univerzi v Chicagu, do-
bila prvega marljivega 'učenca' v Chilu, generala Augusta Pinocheta, sledi-
li pa so mu ameriški predsedniki, britanski premierji, ruski oligarhi, dikta-
torji tretjega sveta, direktorji Mednarodnega finančnega sklada. Friedman
je zagovarjal hitre spremembe, šok terapijo ter umik države kot tržnega re-
gulatorja. »Po propadu režimov v vzhodni Evropi so se postkomunistične
vlade večinoma vkrcale na vlak neoliberalnih ekonomskih reform, kar naj
bi prineslo hitro liberalizacijo, makroekonomsko prenovo ter privatizaci-
jo« (Bockman in Eyal 2002, 310–1). Zanimivo je vprašanje, zakaj so bile v
vzhodni Evropi neoliberalne zamisli tako hitro sprejete.
Vzpon neoliberalizma ter povezanih diskurzov novega javnega ma-
nagementa v 1980-ih in 1990-ih je povzročil korenit premik v miselno-
sti, kako visokošolski zavodi definirajo in upravičujejo svoj institucionalni
obstoj. Tradicionalna kultura odprtega intelektualnega raziskovanja in de-
bate je bila zamenjana z institucionalnim poudarkom izvedbe, kot je moč
ugotoviti z vse večjo pomembnostjo merjenih izidov, strateškega načrtova-
nja, kazalnikov uspešnosti, merjenja zagotavljanja kakovosti ter zunanje-
ga vrednotenja. V globalnem neoliberalnem okolju vidijo politiki visoko
šolstvo kot enega izmed ključnih dejavnikov razvoja družbe znanja, zato
spodbujajo povezave in partnerstva z gospodarstvom. Prepoznava ekonom-
skega pomena visokega šolstva ter potreba po ekonomski upravičenosti sta
povzročili številne iniciative za promocijo podjetniških veščin, kakor tudi
razvoj novih meril izvedbe z namenom izboljšati in povečati izide ter za
določanje in doseganje ciljev (Olssen in Peters 2005). Chomsky (v Ottero
2002; Chomsky 2004; Chomsky in McChesney 2003) pa razkriva, kako so
