Page 17 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 17
Uvod 17
sta analizirala ekspanzionistično politiko ameriških visokošolskih ponu-
dnikov. V Evropi so se vedno močneje zavedali, da je ekspanzionistična
politika 'izvažanja' in globalizacije izobraževalnih storitev, v kateri so vo-
dile ZDA, pričela ogrožati tradicionalne nacionalne modele visokošolske-
ga izobraževanja. Zato so – tudi z namenom izboljševanja zaposlitvenih
možnosti prebivalcev, promocije in povečevanja konkurenčnosti evropske-
ga visokošolskega prostora, pospeševanja mobilnosti ter poenotenja različ-
nih standardov – pristopili k tako imenovani bolonjski reformi. V Sloveni-
ji smo se zavezali k bolonjski prenovi visokošolskega sistema, Zgaga (2003)
pa opozarja, da je ostala kulturna in izobraževalna raznolikost visokega
šolstva nacionalna odgovornost, kljub želji po primerljivosti in kompati-
bilnosti visokošolskih sistemov. Zato je še toliko bolj pomembno, da se za-
vedamo različnih zgodovinskih, razvojnih, nacionalnih posebnosti in da
se modelov iz drugih okolij ne prenaša nekritično v slovenski visokošolski
prostor – t. i. 'policy borrowing', kot sta ga poimenovala Halpin in Troyna
(1995). Potrebno je intenzivno preučevanje izposojanja politik in modelov
na področjih edukacijskih politik in managementa v visokošolskem izo-
braževanju, kakor tudi na področju marketizacije visokega šolstva.
Aktualne spremembe v diskurzu
Pomemben Lyotardov (1984) prispevek v The postmodern condition je v pre-
pričljivosti razkritja, da v informacijski družbi (tj. postindustrijski) znanje
ni več legitimacija potenciala za družbeno emancipacijo, predstavlja le še
osnovo za njegovo uporabo in/ali menjavo (Jacob 2003). Lyotard (po Dey
in Steyaert 2007) to legitimizacijsko prakso imenuje učinkovitost (angl.
performativity) in poudarja, da znanje večinoma ne temelji več na abstrak-
tnih osnovah, temveč na njegovi sposobnosti učinkovitega doseganja žele-
nih ciljev, kakor tudi na njegovi sposobnosti ustvarjanja donosa. Z vidika
marketizacije ali merkantilizacije, kot jo poimenuje Lyotard (1984), visoke-
ga šolstva je očitno, da znanje ni več cilj samo po sebi ter da je postalo vi-
soko šolstvo ujetnik vprašanja, ali je zasledovanje znanja finančno donos-
no ali ne.
Kot je že Grace (1994) trdil, je izobraževanje javna dobrina, vendar pa
je bila ta tema že takrat tudi zelo aktualna ideološka debata. Nova desni-
ca je trdila, da izobraževanje ni javna dobrina temveč blago (angl. commo-
dity) na trgu in da bi bilo to blago uspešneje in učinkoviteje na razpolago
odjemalcem, če bi se država postopoma umaknila in vse prepustila skri-
ti roki. Clarke in Newman (1997) sta ugotavljala, da države zasledujejo cilj
zmanjševanja odgovornosti in participacije v družbi. Ta nova politična in
organizacijska logika ter retorika postopoma zavzema visokošolski prostor.
sta analizirala ekspanzionistično politiko ameriških visokošolskih ponu-
dnikov. V Evropi so se vedno močneje zavedali, da je ekspanzionistična
politika 'izvažanja' in globalizacije izobraževalnih storitev, v kateri so vo-
dile ZDA, pričela ogrožati tradicionalne nacionalne modele visokošolske-
ga izobraževanja. Zato so – tudi z namenom izboljševanja zaposlitvenih
možnosti prebivalcev, promocije in povečevanja konkurenčnosti evropske-
ga visokošolskega prostora, pospeševanja mobilnosti ter poenotenja različ-
nih standardov – pristopili k tako imenovani bolonjski reformi. V Sloveni-
ji smo se zavezali k bolonjski prenovi visokošolskega sistema, Zgaga (2003)
pa opozarja, da je ostala kulturna in izobraževalna raznolikost visokega
šolstva nacionalna odgovornost, kljub želji po primerljivosti in kompati-
bilnosti visokošolskih sistemov. Zato je še toliko bolj pomembno, da se za-
vedamo različnih zgodovinskih, razvojnih, nacionalnih posebnosti in da
se modelov iz drugih okolij ne prenaša nekritično v slovenski visokošolski
prostor – t. i. 'policy borrowing', kot sta ga poimenovala Halpin in Troyna
(1995). Potrebno je intenzivno preučevanje izposojanja politik in modelov
na področjih edukacijskih politik in managementa v visokošolskem izo-
braževanju, kakor tudi na področju marketizacije visokega šolstva.
Aktualne spremembe v diskurzu
Pomemben Lyotardov (1984) prispevek v The postmodern condition je v pre-
pričljivosti razkritja, da v informacijski družbi (tj. postindustrijski) znanje
ni več legitimacija potenciala za družbeno emancipacijo, predstavlja le še
osnovo za njegovo uporabo in/ali menjavo (Jacob 2003). Lyotard (po Dey
in Steyaert 2007) to legitimizacijsko prakso imenuje učinkovitost (angl.
performativity) in poudarja, da znanje večinoma ne temelji več na abstrak-
tnih osnovah, temveč na njegovi sposobnosti učinkovitega doseganja žele-
nih ciljev, kakor tudi na njegovi sposobnosti ustvarjanja donosa. Z vidika
marketizacije ali merkantilizacije, kot jo poimenuje Lyotard (1984), visoke-
ga šolstva je očitno, da znanje ni več cilj samo po sebi ter da je postalo vi-
soko šolstvo ujetnik vprašanja, ali je zasledovanje znanja finančno donos-
no ali ne.
Kot je že Grace (1994) trdil, je izobraževanje javna dobrina, vendar pa
je bila ta tema že takrat tudi zelo aktualna ideološka debata. Nova desni-
ca je trdila, da izobraževanje ni javna dobrina temveč blago (angl. commo-
dity) na trgu in da bi bilo to blago uspešneje in učinkoviteje na razpolago
odjemalcem, če bi se država postopoma umaknila in vse prepustila skri-
ti roki. Clarke in Newman (1997) sta ugotavljala, da države zasledujejo cilj
zmanjševanja odgovornosti in participacije v družbi. Ta nova politična in
organizacijska logika ter retorika postopoma zavzema visokošolski prostor.
