Page 13 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 13
Uvod 13
prevladujoči politični in ekonomski principi neoliberalcev povsem drugač-
ni od javno razglaševanih.
V tem kontekstu se razlikujejo spodbude za potrošnjo izobraževanja;
te so delno zasebne. Ljudje se želijo izobraževati, da bi živeli bolje. Na na-
cionalni ravni imajo države raje bolj izobraženo prebivalstvo, ker človeški
kapital prispeva k ekonomski rasti in razvoju. Obstajajo pa tudi mednaro-
dni učinki izobraževanja; višja stopnja izobrazbe lahko vodi k počasnejši
rasti prebivalstva, učinkovitejšemu nadzoru nalezljivih bolezni, stabilnej-
šim vladam ter miru in stabilnosti. Zato se javnost strinja z dejstvom, da
dostop do osnovne izobrazbe in zdravstvene oskrbe ne sme biti odvisen od
posameznikovega dohodka. Te storitve morajo biti dostopne in brezplačne.
Biti morajo javne že po svoji namembnosti (Kaul idr. 2003, 45–46). Teorija
o javnih dobrinah predvideva pomembno vlogo države, vendar pa so se dr-
žavne funkcije v zadnjih štirih desetletjih bistveno spremenile – kakor so se
tudi dobrine, ki jih država zagotavlja (Desai 2003, 63). Mednarodno gleda-
no ne obstaja še nič enakovrednega instituciji države, kar pri obravnavanju
mednarodne ponudbe izobraževanja vnaša novo dimenzijo.
Marketizacija visokega šolstva
O marketizaciji visokega šolstva obstaja že kar nekaj literature. Tooley
(1994) in Grace (1994) sta odmevneje razpravljala o visokošolskem izobra-
ževanju kot zasebni oz. javni dobrini; tudi Marginson (1992; 1997) je bil
med prvimi pisci, ki so pisali o visokošolskih politikah in možnih posle-
dicah za izobraževanje, čeprav je njegov koncept marketizacije še zelo me-
del. Weiler (2001) v svoji študiji o marketizaciji trdi, da čeprav nihče ne ve
natančno, kaj je to trg v visokem šolstvu, vsi govorijo o njem. Trnavčevič et
al. (2007) jih definirajo kot kvazi trge. Amartya Sen, Nobelov nagrajenec
in liberalni ekonomist pa ironično ugotavlja: »Danes so vrline tržnih me-
hanizmov tako popularne, splošno privzete in vse prežemajoče, da kvalifi-
kacije sploh niso pomembne. Vsak namig na pomanjkljivosti tržnih meha-
nizmov v današnjih razmerah je videti nadvse staromoden in v nasprotju s
sodobno kulturo« (Sen 1999, 111). Tudi zemljepisno je pojav marketizaci-
je visokega šolstva zelo razširjen in preučevan (Arimoto 1997; Mok 2000;
Ashekave 2007; Djelic 2007; Eagle 1999; Jucevičienė in Jucevičius 2012;
Kaneko 2005; Kwong 2000; Lin 2008; Maximova-Mentzoni 2009; Mo-
lesworth, Mike, Scullion in Nixon 2010; Ngok 2007; Wang 2008; Wed-
lin 2008).
Konstrukt trga se je preselil iz ZDA in postaja zanimiv element diskur-
za o visokem šolstvu v Evropi, ki se hitro širi s podporo Svetovne banke in
Soroševe fundacije v osrednjo in vzhodno Evropo. Tudi slovenski visoko-
prevladujoči politični in ekonomski principi neoliberalcev povsem drugač-
ni od javno razglaševanih.
V tem kontekstu se razlikujejo spodbude za potrošnjo izobraževanja;
te so delno zasebne. Ljudje se želijo izobraževati, da bi živeli bolje. Na na-
cionalni ravni imajo države raje bolj izobraženo prebivalstvo, ker človeški
kapital prispeva k ekonomski rasti in razvoju. Obstajajo pa tudi mednaro-
dni učinki izobraževanja; višja stopnja izobrazbe lahko vodi k počasnejši
rasti prebivalstva, učinkovitejšemu nadzoru nalezljivih bolezni, stabilnej-
šim vladam ter miru in stabilnosti. Zato se javnost strinja z dejstvom, da
dostop do osnovne izobrazbe in zdravstvene oskrbe ne sme biti odvisen od
posameznikovega dohodka. Te storitve morajo biti dostopne in brezplačne.
Biti morajo javne že po svoji namembnosti (Kaul idr. 2003, 45–46). Teorija
o javnih dobrinah predvideva pomembno vlogo države, vendar pa so se dr-
žavne funkcije v zadnjih štirih desetletjih bistveno spremenile – kakor so se
tudi dobrine, ki jih država zagotavlja (Desai 2003, 63). Mednarodno gleda-
no ne obstaja še nič enakovrednega instituciji države, kar pri obravnavanju
mednarodne ponudbe izobraževanja vnaša novo dimenzijo.
Marketizacija visokega šolstva
O marketizaciji visokega šolstva obstaja že kar nekaj literature. Tooley
(1994) in Grace (1994) sta odmevneje razpravljala o visokošolskem izobra-
ževanju kot zasebni oz. javni dobrini; tudi Marginson (1992; 1997) je bil
med prvimi pisci, ki so pisali o visokošolskih politikah in možnih posle-
dicah za izobraževanje, čeprav je njegov koncept marketizacije še zelo me-
del. Weiler (2001) v svoji študiji o marketizaciji trdi, da čeprav nihče ne ve
natančno, kaj je to trg v visokem šolstvu, vsi govorijo o njem. Trnavčevič et
al. (2007) jih definirajo kot kvazi trge. Amartya Sen, Nobelov nagrajenec
in liberalni ekonomist pa ironično ugotavlja: »Danes so vrline tržnih me-
hanizmov tako popularne, splošno privzete in vse prežemajoče, da kvalifi-
kacije sploh niso pomembne. Vsak namig na pomanjkljivosti tržnih meha-
nizmov v današnjih razmerah je videti nadvse staromoden in v nasprotju s
sodobno kulturo« (Sen 1999, 111). Tudi zemljepisno je pojav marketizaci-
je visokega šolstva zelo razširjen in preučevan (Arimoto 1997; Mok 2000;
Ashekave 2007; Djelic 2007; Eagle 1999; Jucevičienė in Jucevičius 2012;
Kaneko 2005; Kwong 2000; Lin 2008; Maximova-Mentzoni 2009; Mo-
lesworth, Mike, Scullion in Nixon 2010; Ngok 2007; Wang 2008; Wed-
lin 2008).
Konstrukt trga se je preselil iz ZDA in postaja zanimiv element diskur-
za o visokem šolstvu v Evropi, ki se hitro širi s podporo Svetovne banke in
Soroševe fundacije v osrednjo in vzhodno Evropo. Tudi slovenski visoko-
