Page 15 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
Uvod 15
v posameznih državah ZDA, ki so trpele zaradi recesije in davčnega revol-
ta državljanov, so se dogajali podobni procesi (glej več v Gruening 1998).
Uspešnost reform javne administracije je pritegnila še druge države Com-
monwealtha, predvsem Avstralijo in Novo Zelandijo, ki so jim kasneje sle-
dile skoraj vse države OECD ter številne druge države po svetu (OECD
1995). Temeljna značilnost modela je bilo zgledovanje po metodah zago-
tavljanja učinkovitosti gospodarstva, največja pomanjkljivost pa zanemar-
janje bistvenih razlik med javnim in zasebnim sektorjem. Javni sektor naj
bi bil preveč potraten, birokratski in neučinkovit. Povečali so finančni nad-
zor, vpeljali jasno določanje ciljev in nadzor nad njihovim izvajanjem, mer-
jenje učinkovitosti in določanje standardov, poudarili odzivnost na zahte-
ve odjemalcev, začeli z deregulacijo trga delovne sile itd. Vse to dogajanje se
je kmalu začelo širiti tudi v druge države, ki ne spadajo v anglosaški svet.
Lyncheva (2010) raziskuje vplive reform novega javnega sektorja na kul-
turo visokega šolstva v povezavi z novim managementom. Trdi, da je do-
bila kultura brezbrižnosti (angl. carelessness), temelječa na kartezijanskem
racionalizmu (glej npr. Webster 1969, 359), večji zagon z novim javnim ma-
nagementom. Izziva prevladujočo sociološko predpostavko, da je značaj vi-
sokošolske kulture določen predvsem z novimi managerskimi vrednota-
mi in normami. Brezbrižnost v izobraževanju ima daljšo zgodovinsko sled.
Prvič, izhaja iz klasičnega kartezijanskega pogleda na izobraževanje, da bi
moralo biti znanstveno delo ločeno od čustev, cilj izobraževanja pa je iz-
oblikovati avtonomno, racionalno osebo. Drugič, temelji na ločitvi med
dejstvi in vrednostjo, ki je endemična za sodobne pozitivistične norme, ki
obvladujejo ne le znanstveno in družbeno misel (Sayer 2006), ampak tudi
organiziranost visokega šolstva (Grummell, Devine in Lynch 2009; Lynch
2006). Kar je novega v novem javnem managementu, je predvsem moralni
status, ki ga ta pripisuje brezbrižnosti.
Trnavčevičeva (2004) opozarja, da marketizacijskega trenda v javnih
šolstvih ne moremo pripisovati zgolj globalizaciji, neoliberalni ideologiji in
vplivu gospodarstev na izobraževanje. Usmerja nas na dodatno razsežnost,
ki sta jo Halpin in Troyna (1995, 303) poimenovala »sposojanje šolskih
politik (angl. policy borrowing) oziroma iskanje zamisli za oblikovanje dr-
žavnih šolskih politik na primerih dobre prakse tujih oz. drugih držav«. V
povezavi s tem je potrebno preučevati marketizacijo v luči mednarodnih
tenzij, približevanj in iskanj bližnjic, kar se pogosto kaže v vprašanju 'zakaj
bi odkrivali toplo vodo'.
Marketizacija visokega šolstva je mednarodni fenomen, skladen s sve-
tovnim naraščanjem tržne ekonomije ter principov neoliberalizma. Mar-
ketizacijo lahko torej razumemo tudi kot obliko privatizacije visokega
v posameznih državah ZDA, ki so trpele zaradi recesije in davčnega revol-
ta državljanov, so se dogajali podobni procesi (glej več v Gruening 1998).
Uspešnost reform javne administracije je pritegnila še druge države Com-
monwealtha, predvsem Avstralijo in Novo Zelandijo, ki so jim kasneje sle-
dile skoraj vse države OECD ter številne druge države po svetu (OECD
1995). Temeljna značilnost modela je bilo zgledovanje po metodah zago-
tavljanja učinkovitosti gospodarstva, največja pomanjkljivost pa zanemar-
janje bistvenih razlik med javnim in zasebnim sektorjem. Javni sektor naj
bi bil preveč potraten, birokratski in neučinkovit. Povečali so finančni nad-
zor, vpeljali jasno določanje ciljev in nadzor nad njihovim izvajanjem, mer-
jenje učinkovitosti in določanje standardov, poudarili odzivnost na zahte-
ve odjemalcev, začeli z deregulacijo trga delovne sile itd. Vse to dogajanje se
je kmalu začelo širiti tudi v druge države, ki ne spadajo v anglosaški svet.
Lyncheva (2010) raziskuje vplive reform novega javnega sektorja na kul-
turo visokega šolstva v povezavi z novim managementom. Trdi, da je do-
bila kultura brezbrižnosti (angl. carelessness), temelječa na kartezijanskem
racionalizmu (glej npr. Webster 1969, 359), večji zagon z novim javnim ma-
nagementom. Izziva prevladujočo sociološko predpostavko, da je značaj vi-
sokošolske kulture določen predvsem z novimi managerskimi vrednota-
mi in normami. Brezbrižnost v izobraževanju ima daljšo zgodovinsko sled.
Prvič, izhaja iz klasičnega kartezijanskega pogleda na izobraževanje, da bi
moralo biti znanstveno delo ločeno od čustev, cilj izobraževanja pa je iz-
oblikovati avtonomno, racionalno osebo. Drugič, temelji na ločitvi med
dejstvi in vrednostjo, ki je endemična za sodobne pozitivistične norme, ki
obvladujejo ne le znanstveno in družbeno misel (Sayer 2006), ampak tudi
organiziranost visokega šolstva (Grummell, Devine in Lynch 2009; Lynch
2006). Kar je novega v novem javnem managementu, je predvsem moralni
status, ki ga ta pripisuje brezbrižnosti.
Trnavčevičeva (2004) opozarja, da marketizacijskega trenda v javnih
šolstvih ne moremo pripisovati zgolj globalizaciji, neoliberalni ideologiji in
vplivu gospodarstev na izobraževanje. Usmerja nas na dodatno razsežnost,
ki sta jo Halpin in Troyna (1995, 303) poimenovala »sposojanje šolskih
politik (angl. policy borrowing) oziroma iskanje zamisli za oblikovanje dr-
žavnih šolskih politik na primerih dobre prakse tujih oz. drugih držav«. V
povezavi s tem je potrebno preučevati marketizacijo v luči mednarodnih
tenzij, približevanj in iskanj bližnjic, kar se pogosto kaže v vprašanju 'zakaj
bi odkrivali toplo vodo'.
Marketizacija visokega šolstva je mednarodni fenomen, skladen s sve-
tovnim naraščanjem tržne ekonomije ter principov neoliberalizma. Mar-
ketizacijo lahko torej razumemo tudi kot obliko privatizacije visokega
