Page 158 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 158
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
(2012) tako v komentarju na izjavo zapiše: »Rončeviću se ni zgodil lapsus,
ni bil narobe razumljen. Ker so ljudje v vladi prepričani, da so javno šol-
stvo in druge javne strukture preveč neodvisni od politike, zelo težko pa
jih je prevzeti, je najbolje, da politika onemogoča njihove dejavnosti, reci-
mo z znižanjem financiranja, hkrati pa gradi svojo strukture, svoje finanč-
ne centre moči, svoje medije, svoje šole. V ozadju novele o visokem šolstvu
ni želja po izboljšanju univerz, fakultet, ni spodbujanje znanosti in kreativ-
nosti«. Izjavi kažeta na ideološke razlike v ozadju, en pol podpira močno
javno visokošolsko izobraževanje ter drugi pol, ki je za vpeljavo tržnih raz-
mer tudi na področje javnega visokega šolstva. Ob tem pa se avtorji oprede-
ljujejo tudi do evropskih ter globalnih usmerjanj in narekov; morda jih celo
izkoriščajo in/ali prevajajo za notranjepolitično prevladovanje.
Zagovorniki in podporniki določenih političnih opcij so pri komunici-
158 ranju svojih stališč in resnic dokaj agresivni. Enostransko obarvani mediji,
ki ne sprejemajo drugačnosti, diskreditirajo zagovornike drugačnih stališč
z omalovažujočimi prijemi in diskutabilnim diskurzom, zaznati je gorečo
zaverovanost v svoj prav; so tudi nosilci usmerjenega ustvarjanja mnenja v
družbi, ki naj bi omogočalo doseganje želenih ciljev. Crnkovič (2013) meni,
da se SDS čuti »tako dosledno dolžno kritizirati vsak družbeni dogodek,
vsak medijski zapis, tako rekoč vsak tvit, ki jim z razlogom ali kar tako ni
všeč, je neglede na to prav neverjeten fenomen. Njihovi naspotniki trdijo,
da gre za aroganco«.
Kontinuirani diskurzi o stricih iz ozadja, teorije zarot, naročeno is-
kanje levičarskih teroristov, blatenje vseh in vsakogar, vse to naj bi kaza-
lo, da Slovenija razen določene politične stranke nima alternative, če želi
resnično demokratično družbo. Visokošolsko izobraževanje je seveda po-
memben člen v obvladovanju razmer v družbi. Je pa takšen neodvisen sis-
tem prevelik in preobsežen, da bi ga v demokratični družbi kar tako zlahka
prevzela določena politična opcija. V Sloveniji se torej ne dogaja le marketi-
zacija visokega šolstva, morda smo celo priče poskusa ustvarjanja gospodar-
ske in intelektualne baze za podporo novih političnih elit.
(2012) tako v komentarju na izjavo zapiše: »Rončeviću se ni zgodil lapsus,
ni bil narobe razumljen. Ker so ljudje v vladi prepričani, da so javno šol-
stvo in druge javne strukture preveč neodvisni od politike, zelo težko pa
jih je prevzeti, je najbolje, da politika onemogoča njihove dejavnosti, reci-
mo z znižanjem financiranja, hkrati pa gradi svojo strukture, svoje finanč-
ne centre moči, svoje medije, svoje šole. V ozadju novele o visokem šolstvu
ni želja po izboljšanju univerz, fakultet, ni spodbujanje znanosti in kreativ-
nosti«. Izjavi kažeta na ideološke razlike v ozadju, en pol podpira močno
javno visokošolsko izobraževanje ter drugi pol, ki je za vpeljavo tržnih raz-
mer tudi na področje javnega visokega šolstva. Ob tem pa se avtorji oprede-
ljujejo tudi do evropskih ter globalnih usmerjanj in narekov; morda jih celo
izkoriščajo in/ali prevajajo za notranjepolitično prevladovanje.
Zagovorniki in podporniki določenih političnih opcij so pri komunici-
158 ranju svojih stališč in resnic dokaj agresivni. Enostransko obarvani mediji,
ki ne sprejemajo drugačnosti, diskreditirajo zagovornike drugačnih stališč
z omalovažujočimi prijemi in diskutabilnim diskurzom, zaznati je gorečo
zaverovanost v svoj prav; so tudi nosilci usmerjenega ustvarjanja mnenja v
družbi, ki naj bi omogočalo doseganje želenih ciljev. Crnkovič (2013) meni,
da se SDS čuti »tako dosledno dolžno kritizirati vsak družbeni dogodek,
vsak medijski zapis, tako rekoč vsak tvit, ki jim z razlogom ali kar tako ni
všeč, je neglede na to prav neverjeten fenomen. Njihovi naspotniki trdijo,
da gre za aroganco«.
Kontinuirani diskurzi o stricih iz ozadja, teorije zarot, naročeno is-
kanje levičarskih teroristov, blatenje vseh in vsakogar, vse to naj bi kaza-
lo, da Slovenija razen določene politične stranke nima alternative, če želi
resnično demokratično družbo. Visokošolsko izobraževanje je seveda po-
memben člen v obvladovanju razmer v družbi. Je pa takšen neodvisen sis-
tem prevelik in preobsežen, da bi ga v demokratični družbi kar tako zlahka
prevzela določena politična opcija. V Sloveniji se torej ne dogaja le marketi-
zacija visokega šolstva, morda smo celo priče poskusa ustvarjanja gospodar-
ske in intelektualne baze za podporo novih političnih elit.
