Page 154 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 154
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Breznikova (2011) se poglobi v vprašanje avtonomije univerze in razg-
lablja ali se pogovarjamo o avtonomiji znanosti ali o cehovski avtonomiji:
Prvi možni odgovor se opira na pogoje znanstvenega dela in na premislek
o refleksivni sposobnosti znanosti. Bourdieu je tako rekoč postavil spome-
nik ideji znanstvene skupnosti in njene avtonomije, ko je v knjigi Znanost
o znanosti in refleksivnost pojasnil, kako s kolektivnim delom znanstvene
skupnosti nastaja 'znanstveno dejstvo'. Vsak pravi znanstvenik vam bo citi-
ral tudi Althusserja: da je za znanost konstitutivna ločitev od ideoloških pra-
ks na način epistemološkega reza in nujnost, da se ta ločitev stalno obnavlja s
tem, da znanost jemlje pod mikroskop tudi »spontano filozofijo znanstveni-
kov«. Tako smo se na tej ravni že zelo približali ideji avtonomije univerze. A
v boju za avtonomijo univerze je mnogim neizmerno privlačnejši njen drugi
154 vidik, vprašanje njene praktične in materialne eksistence. Drugi možni od-
govor torej zadeva materialno eksistenco avtonomije univerze. Ta obstaja v
cehovski organizaciji, ki naj bi si sama predpisovala način dela, sistem napre-
dovanja, selekcijo in vstopni prag s preskusi za novince. Ceh bi si hotel tudi
sam določati plačni sistem, a mu je država vzela to avtonomijo in ga poenoti-
la s sistemom javnih uslužbencev, s čimer, piše Rado Bohinc, je država vzela
univerzi celo najpomembnejši vidik njene avtonomije, saj drugih vidikov av-
tonomije avtor v članku ni niti omenil.
Brezovčeva (2010) razmišlja o novi vlogi univerz za inovativno Evropo:
Evropske univerze, ki so stoletja sledile poslanstvu razvijanja, prenašanja
in preverjanja znanj, morajo v 21. Stoletju sprejeti novo, razširjeno vlogo:
preplet podjetnosti in inovativnosti. Zagovorniki nove vloge univerz se skli-
cujejo na več mislecev in znanstvenikov, od Schumpetra do Etzkowitza, ki
so v prejšnjem stoletju razvijali modele inovativnosti. Nova vloga sili univer-
ze in fakultete k aktivnejšemu sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi ak-
terji, zlasti z gospodarstvom. Družba naj bi si od novega akademsko-javno-
-zasebnega partnerstva obetala učinkovitejšo »kapitalizacijo« znanj in novo
dinamiko družbenih odnosov. V novem ekosistemu družbene in tehnolo-
ške inovativnosti naj bi imele najpomembnejšo vlogo prav univerze. Da bi
svojemu tradicionalnemu poslanstvu lahko dodale inovativno komponen-
to, potrebujejo preobrazbo na strukturni, normativni in kulturni ravni. Ob
loščenju nove strukture evropske univerze naj bi se nazadnje izvil duh podje-
tništva. Tega bodo morale univerze in posamezne fakultete takoj umestiti v
svoje vizije, strategije in poslanstva. S podjetniškim duhom prežete univerze
bodo namreč učinkoviteje ustvarjale znanje za okolje. Polno »opodjetene«
univerze se ne bodo več bale komercializacije svojih idej in ustvarjanja doda-
ne vrednosti svojim znanjem. »Output« podjetnih univerz bo merjen glede
Breznikova (2011) se poglobi v vprašanje avtonomije univerze in razg-
lablja ali se pogovarjamo o avtonomiji znanosti ali o cehovski avtonomiji:
Prvi možni odgovor se opira na pogoje znanstvenega dela in na premislek
o refleksivni sposobnosti znanosti. Bourdieu je tako rekoč postavil spome-
nik ideji znanstvene skupnosti in njene avtonomije, ko je v knjigi Znanost
o znanosti in refleksivnost pojasnil, kako s kolektivnim delom znanstvene
skupnosti nastaja 'znanstveno dejstvo'. Vsak pravi znanstvenik vam bo citi-
ral tudi Althusserja: da je za znanost konstitutivna ločitev od ideoloških pra-
ks na način epistemološkega reza in nujnost, da se ta ločitev stalno obnavlja s
tem, da znanost jemlje pod mikroskop tudi »spontano filozofijo znanstveni-
kov«. Tako smo se na tej ravni že zelo približali ideji avtonomije univerze. A
v boju za avtonomijo univerze je mnogim neizmerno privlačnejši njen drugi
154 vidik, vprašanje njene praktične in materialne eksistence. Drugi možni od-
govor torej zadeva materialno eksistenco avtonomije univerze. Ta obstaja v
cehovski organizaciji, ki naj bi si sama predpisovala način dela, sistem napre-
dovanja, selekcijo in vstopni prag s preskusi za novince. Ceh bi si hotel tudi
sam določati plačni sistem, a mu je država vzela to avtonomijo in ga poenoti-
la s sistemom javnih uslužbencev, s čimer, piše Rado Bohinc, je država vzela
univerzi celo najpomembnejši vidik njene avtonomije, saj drugih vidikov av-
tonomije avtor v članku ni niti omenil.
Brezovčeva (2010) razmišlja o novi vlogi univerz za inovativno Evropo:
Evropske univerze, ki so stoletja sledile poslanstvu razvijanja, prenašanja
in preverjanja znanj, morajo v 21. Stoletju sprejeti novo, razširjeno vlogo:
preplet podjetnosti in inovativnosti. Zagovorniki nove vloge univerz se skli-
cujejo na več mislecev in znanstvenikov, od Schumpetra do Etzkowitza, ki
so v prejšnjem stoletju razvijali modele inovativnosti. Nova vloga sili univer-
ze in fakultete k aktivnejšemu sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi ak-
terji, zlasti z gospodarstvom. Družba naj bi si od novega akademsko-javno-
-zasebnega partnerstva obetala učinkovitejšo »kapitalizacijo« znanj in novo
dinamiko družbenih odnosov. V novem ekosistemu družbene in tehnolo-
ške inovativnosti naj bi imele najpomembnejšo vlogo prav univerze. Da bi
svojemu tradicionalnemu poslanstvu lahko dodale inovativno komponen-
to, potrebujejo preobrazbo na strukturni, normativni in kulturni ravni. Ob
loščenju nove strukture evropske univerze naj bi se nazadnje izvil duh podje-
tništva. Tega bodo morale univerze in posamezne fakultete takoj umestiti v
svoje vizije, strategije in poslanstva. S podjetniškim duhom prežete univerze
bodo namreč učinkoviteje ustvarjale znanje za okolje. Polno »opodjetene«
univerze se ne bodo več bale komercializacije svojih idej in ustvarjanja doda-
ne vrednosti svojim znanjem. »Output« podjetnih univerz bo merjen glede
