Page 31 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

anov«, ugotavlja: »Vera je torej iz slišanega oznanila, oznanilo pa pride 29
po besedi Kristusovi.« Zategadelj se je Luthru govorica najšibkejšega popot­
nika na Jakobovi lestvici kazala kot poglavitna posoda Božje milosti. Če naj od dveh mečev k milosti božji
Vsevišnji grešnika pripozna kot pravičnika, tedaj mora slednji verovati. Te­
ga pa ne more, če ga Vsevladar ne nagovori tako, da ga bo časni popotnik iz
tukajšnjosti v večnost mogel (raz)umeti, torej v njemu lastnem idiomu, ki ga
konstituira hkrati tudi kot posebno vrsto na rodoslovem deblu živega sveta.

Brat Martin je tako z v marsičem prelomno izdajo Novega testamenta
(1522) uveljavil princip, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pi­
satelj Miguel de Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: »Bog je Španec in
govori špansko.« Za Luthrovo nemščino je Pantokrator v spisih reformaci­
je blagovoljil spregovoriti še italijansko, francosko, češko, angleško ... in – slo­
vensko.

Če naj Bog v svoji ljubezni – le-te ni mogoče ne zaslužiti ne izsiliti s sa­
molastnim, četudi še tako krčevitim prizadevanjem, kajti Vsevladar jo na­
klanja po lastni presoji in svoji volji – stopi v občestvo z grešnim smrtnikom
in z njim »obeduje«, je moral za običajnega Nemca ali Slovenca spregovo­
riti ne le v njegovem jeziku, temveč tudi z različnimi registri le-tega. V obli­
ki osnovnih resnic »prave, stare vere« je to storil v katekizmu. Preko razla­
ge nedeljskih in prazničnih evangelijev ter listov je vernika skozi usta pisme­
nih v prostem času nagovoril v postili. Na učenega dušnega pastirja se je obr­
nil s traktatom, cerkvenim redom, veroizpovedjo in katekizmom za duhovnike.
Predvsem pa se je oglasil preko duhovne pesmi v ljudskem jeziku, ki je bila ve­
činsko nepismenemu sleherniku najbližje, preko enoglasnega nemškega ko­
rala pri »nemški maši«.

Kajti Luthrova glasbena reforma, ki ni nikoli pretrgala z mogočno po­
lifono tradicijo, za 16. stoletje tako značilno za rimsko cerkev, je verniku da­
la nekaj, kaj je bilo tolikšna novost in privlačnost, da so vedeli učeni jezui­
ti o Luthrovih koralih povedati, da so jim »ugrabili več duš kot protestantska
teologija«. Vernik, ki je dotlej v Rimski cerkvi mogel sodelovati le s pesmi­
mi ob romanjih in posameznih praznikih cerkvenega leta, toda izven litur­
gije, znotraj le-te pa samo s Kyrie eleison in Christe eleison, je naenkrat zapel
tisto, kar je bilo zagonetno misliti, kaj šele izreči v domačem jeziku – »pau­
ca verba, magna misteria« Svetega pisma, toda v maternem jeziku, s katerim
je stopil v občestvo z ljubim Bogom. Luther je bil glasbi kot umetnosti pose­
bej naklonjen in je ni štel samo za »služabnico teologije« oz. za priročen ka­
tehetični pripomoček. O »Gospe Glasbi« je sicer dejal, da »hudič na besedo
glasba beži od kristjana enako kot na besedo teologija«, toda tistega, ki mu je
bila čista tonska umetnost povsem tuja in npr. polifonije ni imel za »neizrek­
ljiv čudež Božji«, kar ni bil voljan šteti za človeka, temveč kvečjemu za osla.
S svojo »nemško mašo«, ki pri Trubarju postane slovenska, in z glasbeno re­
formo je odprl vrata cerkveni kantati, oratoriju in tako veličastnemu glasbe­
nemu univerzumu Johanna Sebastiana Bacha. Podoba evropske in svetovne