Page 34 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 34
umetne glasbe bi bila brez Luthrove glasbene reforme ter njegovih psalmskih
pesmi komaj predstavljivo drugačna od te, ki jo poznamo sedaj.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Ko je Bog s slehernikom spregovoril v jeziku slednjega, in to v števil
nih besedilnih in slogovnih registrih, se je za skromnega popotnika od tod
onstran vzpostavil nov razlagalni okvir za resničnost okoli njega. Ta no
vi okvir je nadomestil tistega Rimske cerkve; zastran mentalitete je bil sodo
ben, kajti naslavljal in nagovarjal je v prvi vrsti posameznika. Njegovo središ
če so tvorili individum – nemočni, grešni človek –, njegov odnos z Vsevladar
jem in človekov jezik, h kateremu se je Bog »sklonil« z željo razumeti ga.
Specifična Luthrova reformatorska zahteva znotraj krščanstva skuša
vselej priti do izraza skupaj s pojmovnim parom »evangeljska svoboda«. S
slednjo je Luther demitologiziral avtoriteto Cerkve kot institucije. Luthrovo
vnovično odkritje svobode krščanskega človeka ima svoje korenine v razlo
čitvi evangelija in postave, tj. v svobodi vere, ki se je naučila razločevati med
zahtevami vere in zahtevami državljanjskega etosa. Evangeljska svoboda je v
srcu vsakega posameznega človeka, ki veruje v Jezusa Kristusa, v njegovo od
rešenje od grehov, smrti in hudiča. Ta pa ni le svoboda duhovnega (verskega)
življenja v Bogu, ampak kot taka vpliva tudi na človekovo ravnanje in njegov
svet. Martin Luther je to strnil v sloviti dialektični maniri:
Kristjan ne živi le sam v sebi, ampak tudi v Kristusu in v svojem bliž
njem: v Kristusu z vero, v bližnjem z ljubeznijo.
Luthrova reformacija je pomenila začetek »drugačnega krščanstva in
drugačne Cerkve«. Luther ni želel odpraviti bistva, ampak na podlagi Svete
ga pisma ponovno odkriti in ohraniti jedro krščanstva. Želel je od dogmatič
nih verskih resnic k resnici ljubezni, od hiearhije k splošnemu duhovništvu,
od vere čakanja k veri delovanja in od cerkvene oblasti k sodelovanju. Posle
dice teh miselnih osišč so zagotovo preštevilne, da bi jih bilo smiselno po
skusiti naštevati posebej, razen ene pomenljive zveze.
Za Luthra Božja nezaslužena milost ni nekaj, s čimer se ravna zlahka,
temveč dar, ki ga je treba sprejeti hvaležno, »s čistimi rokami«, ter ga »pri
poznati« z deli, kajti protestantskemu človeku ni neznan pomen biblične pa
saže, da je »vera brez del mrtva« (Jak 2,26). Za protestanta to pomeni indi
vidualno odgovornost – do poslušanja Božje besede, do svoje družine in bra
tov po veri ter nato do ljudi, s katerimi prebiva v isti urbani komuni (mestu)
ali deželi. Odgovornost in z njo povezano prizadevanje za protestanta po
menita, da se nauči brati, da, dokler slednjega ne zna, pozorno posluša bran
je evangelija in njegove razlage, tako prozne kot verzne, ter da tisti, ki že po
seduje milost branja, s slednjim širokosrčno služi nepismenim – z glasnim
branjem in/ali z učenjem le-tega –, da lahko vsi participirajo na Božji milosti,
ki se jim daje v obliki Svetega pisma in njegovih razlag v njihovi materinšči
ni. Tako ni naključje, da je druga slovenska knjiga prav Abecednik (1550), di
pesmi komaj predstavljivo drugačna od te, ki jo poznamo sedaj.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Ko je Bog s slehernikom spregovoril v jeziku slednjega, in to v števil
nih besedilnih in slogovnih registrih, se je za skromnega popotnika od tod
onstran vzpostavil nov razlagalni okvir za resničnost okoli njega. Ta no
vi okvir je nadomestil tistega Rimske cerkve; zastran mentalitete je bil sodo
ben, kajti naslavljal in nagovarjal je v prvi vrsti posameznika. Njegovo središ
če so tvorili individum – nemočni, grešni človek –, njegov odnos z Vsevladar
jem in človekov jezik, h kateremu se je Bog »sklonil« z željo razumeti ga.
Specifična Luthrova reformatorska zahteva znotraj krščanstva skuša
vselej priti do izraza skupaj s pojmovnim parom »evangeljska svoboda«. S
slednjo je Luther demitologiziral avtoriteto Cerkve kot institucije. Luthrovo
vnovično odkritje svobode krščanskega človeka ima svoje korenine v razlo
čitvi evangelija in postave, tj. v svobodi vere, ki se je naučila razločevati med
zahtevami vere in zahtevami državljanjskega etosa. Evangeljska svoboda je v
srcu vsakega posameznega človeka, ki veruje v Jezusa Kristusa, v njegovo od
rešenje od grehov, smrti in hudiča. Ta pa ni le svoboda duhovnega (verskega)
življenja v Bogu, ampak kot taka vpliva tudi na človekovo ravnanje in njegov
svet. Martin Luther je to strnil v sloviti dialektični maniri:
Kristjan ne živi le sam v sebi, ampak tudi v Kristusu in v svojem bliž
njem: v Kristusu z vero, v bližnjem z ljubeznijo.
Luthrova reformacija je pomenila začetek »drugačnega krščanstva in
drugačne Cerkve«. Luther ni želel odpraviti bistva, ampak na podlagi Svete
ga pisma ponovno odkriti in ohraniti jedro krščanstva. Želel je od dogmatič
nih verskih resnic k resnici ljubezni, od hiearhije k splošnemu duhovništvu,
od vere čakanja k veri delovanja in od cerkvene oblasti k sodelovanju. Posle
dice teh miselnih osišč so zagotovo preštevilne, da bi jih bilo smiselno po
skusiti naštevati posebej, razen ene pomenljive zveze.
Za Luthra Božja nezaslužena milost ni nekaj, s čimer se ravna zlahka,
temveč dar, ki ga je treba sprejeti hvaležno, »s čistimi rokami«, ter ga »pri
poznati« z deli, kajti protestantskemu človeku ni neznan pomen biblične pa
saže, da je »vera brez del mrtva« (Jak 2,26). Za protestanta to pomeni indi
vidualno odgovornost – do poslušanja Božje besede, do svoje družine in bra
tov po veri ter nato do ljudi, s katerimi prebiva v isti urbani komuni (mestu)
ali deželi. Odgovornost in z njo povezano prizadevanje za protestanta po
menita, da se nauči brati, da, dokler slednjega ne zna, pozorno posluša bran
je evangelija in njegove razlage, tako prozne kot verzne, ter da tisti, ki že po
seduje milost branja, s slednjim širokosrčno služi nepismenim – z glasnim
branjem in/ali z učenjem le-tega –, da lahko vsi participirajo na Božji milosti,
ki se jim daje v obliki Svetega pisma in njegovih razlag v njihovi materinšči
ni. Tako ni naključje, da je druga slovenska knjiga prav Abecednik (1550), di
