Page 26 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 26
vrne se v stanje nedolžnosti, ki se ga je mogel veseliti ob krstu, odrešen pa bo
tudi bolečin, ki ga utegnejo po smrti čakati v vicah. Tistemu, ki bi plačal od
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije pustke za mrtve v vicah, se ni treba kesati in se izpovedovati lastnih grehov.
– In: kot glavnega prodajalca odpustkov je na teren poslal retorično izjemno
sugestivnega, toda brezskrupuloznega dominikanca Johanna Tetzela, ki si je
prislužil omembo tudi v Articulih Primoža Trubarja (1562), in to z eno svojih
znamenitih domislic, ki so tedaj v Srednji Evropi postale ozloglašeno tekstno
»splošno mesto«:
V tim leitu po Cristusevim roystvu M. D. XVII., tu ie od letošniga lei
ta pred xlv. leiti, ie papež Leo, ta desseti tiga imena, po vseh nembških inu
drugih deželah te rymske velike odpuske z velikimi lystmi inu petčati oku
li pošylal; ž nimi ie on vsem ludem, kateri so te nega odpuske za denarie
kupyli, vse grehe odpustil inu ie nim dopustil, de so prez greha v petig, v so
boto inu v postu iaica, syr, mleku inu maslu mogli ieisti. Inu le-te papežove
odpuske so ty menihi povsod taku vissoku vzdigovali inu hvalili, de so očitu
pridigovali, kadar en človik v to skryno, poleg odpuskovih lysteih v ti cerq
vi stoyečo, za [a]niga mertviga periatila en dessetak verže, taku v tim is
tim času, kadar ta dessetak v skryni doli lety inu zgonii, taku tiga mertvi
ga dušica iz vyc v ta nebessa gori gre inu lety.
In slednje je bila točka preloma, ko Luther presodi, da je treba brezbožni
in ekscesni praksi Tetzela ter druščine nasprotovati – in jo podvreči vsaj
disputaciji v teološkem formalnem mišljenju izvežbanih pripadnikov uče
ne kulture. Zato 31. oktobra 1517 obelodani 95 tez o odpustkih – v latinščini.
Zdi se, da ni računal na možnost, da bi bile njegove misli prevedene v verna
kularni jezik, v nemščino za slehernika, in nato distribuirane preko komuni
kacijskega kanala, ki je bil npr. učenemu M. Husu ob vsej njegovi ostri kriti
ki cerkve še popolnoma neznan. – Tisk. – Ko torej temeljna vprašanja dvoma
zastran umestnosti in rešnje moči odpustkov prestopijo jezikovni zid med la
tinsko učeno republiko in živopisnim svetom nemško govorečega slehernika
ter začno slednjega nagovarjati v idiomu, ki mu je razumljiv, so vrata odprta.
– Tudi za Luthrovo spraševanje, ali človek z odpustkom more kupiti odreši
tev oz. ali grešni človek z lastnim prizadevanjem more sploh karkoli storiti
za večno srečo onstran. Od tod do odkritja odrešitve zgolj po veri (sola fide),
milostnega Boga (sola gratia), odrešujočega Kristusa (solus Christus) in avto
rite zgolj Svetega pisma (sola scriptura) je bil le še korak.
Luther odreagira na sočasne anomalije v verski praksi na Saškem. Toda
ni prišel v prazen kulturni in tekstni prostor. Kajti nemški jezik so imeli od
Gutenbergovega izuma že pred Luthrom bogato tradicijo tiskanja tako Sve
tega pisma kot svetne literature v vernakularnem idiomu. V žanru postile,
ki je bila ena Luthrovih najpomembnejših besedilnih struktur, je tako nem
ška književnost izrazito raznovrstna že znatno pred nastopom wittenberške
tudi bolečin, ki ga utegnejo po smrti čakati v vicah. Tistemu, ki bi plačal od
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije pustke za mrtve v vicah, se ni treba kesati in se izpovedovati lastnih grehov.
– In: kot glavnega prodajalca odpustkov je na teren poslal retorično izjemno
sugestivnega, toda brezskrupuloznega dominikanca Johanna Tetzela, ki si je
prislužil omembo tudi v Articulih Primoža Trubarja (1562), in to z eno svojih
znamenitih domislic, ki so tedaj v Srednji Evropi postale ozloglašeno tekstno
»splošno mesto«:
V tim leitu po Cristusevim roystvu M. D. XVII., tu ie od letošniga lei
ta pred xlv. leiti, ie papež Leo, ta desseti tiga imena, po vseh nembških inu
drugih deželah te rymske velike odpuske z velikimi lystmi inu petčati oku
li pošylal; ž nimi ie on vsem ludem, kateri so te nega odpuske za denarie
kupyli, vse grehe odpustil inu ie nim dopustil, de so prez greha v petig, v so
boto inu v postu iaica, syr, mleku inu maslu mogli ieisti. Inu le-te papežove
odpuske so ty menihi povsod taku vissoku vzdigovali inu hvalili, de so očitu
pridigovali, kadar en človik v to skryno, poleg odpuskovih lysteih v ti cerq
vi stoyečo, za [a]niga mertviga periatila en dessetak verže, taku v tim is
tim času, kadar ta dessetak v skryni doli lety inu zgonii, taku tiga mertvi
ga dušica iz vyc v ta nebessa gori gre inu lety.
In slednje je bila točka preloma, ko Luther presodi, da je treba brezbožni
in ekscesni praksi Tetzela ter druščine nasprotovati – in jo podvreči vsaj
disputaciji v teološkem formalnem mišljenju izvežbanih pripadnikov uče
ne kulture. Zato 31. oktobra 1517 obelodani 95 tez o odpustkih – v latinščini.
Zdi se, da ni računal na možnost, da bi bile njegove misli prevedene v verna
kularni jezik, v nemščino za slehernika, in nato distribuirane preko komuni
kacijskega kanala, ki je bil npr. učenemu M. Husu ob vsej njegovi ostri kriti
ki cerkve še popolnoma neznan. – Tisk. – Ko torej temeljna vprašanja dvoma
zastran umestnosti in rešnje moči odpustkov prestopijo jezikovni zid med la
tinsko učeno republiko in živopisnim svetom nemško govorečega slehernika
ter začno slednjega nagovarjati v idiomu, ki mu je razumljiv, so vrata odprta.
– Tudi za Luthrovo spraševanje, ali človek z odpustkom more kupiti odreši
tev oz. ali grešni človek z lastnim prizadevanjem more sploh karkoli storiti
za večno srečo onstran. Od tod do odkritja odrešitve zgolj po veri (sola fide),
milostnega Boga (sola gratia), odrešujočega Kristusa (solus Christus) in avto
rite zgolj Svetega pisma (sola scriptura) je bil le še korak.
Luther odreagira na sočasne anomalije v verski praksi na Saškem. Toda
ni prišel v prazen kulturni in tekstni prostor. Kajti nemški jezik so imeli od
Gutenbergovega izuma že pred Luthrom bogato tradicijo tiskanja tako Sve
tega pisma kot svetne literature v vernakularnem idiomu. V žanru postile,
ki je bila ena Luthrovih najpomembnejših besedilnih struktur, je tako nem
ška književnost izrazito raznovrstna že znatno pred nastopom wittenberške
