Page 29 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 29
reformatorja. V kulturni zgodovini je namreč znan pojav t. i. »pridižne 27
renesanse«, ki se pojavi na Nemškem v poznem srednjem veku, zlasti pa po
napredku tiska od 1460. naprej. Njena posledica je bila bogata tiskana knjiž od dveh mečev k milosti božji
na produkcija postil, zbirk pridig in perikop s sumaričnimi razlagami, in kar
osemdeset odstotkov tovrstnega slovstva je bilo že znatno pred reformacijo
izdanega v vernakularnem nemškem jeziku. Tako je bilo leta 1500 v obtoku
že vsaj 50.000 izvodov postil nürnberškega dominikanskega pridigarja Jo
hanna Herolta (umrl 1468), kar pa ni bilo nič neobičajnega za tisti čas. Med
leti 1480 in 1500 je bilo samo v Strassburgu izdanih več kot 100 različnih
pridižnih zbirk, ki so bile natisnjene v nič manj kot 53.000 (!) izvodih. Tak
isto Luthrova reformna prizadevanja niso bila prva, ki so zahtevala popra
vo cerkve »od temena do peta«; tudi na Nemškem je bil namreč živ spomin
na stoletje starejšo husitsko reformacijo, o kateri je Luther dejal: »Vsi smo bi
li husiti, le vedeli nismo, da smo to.«
Iz vprašanja za namene disputacije, ali je z nakupom odpustkovnega lis
ta sploh mogoče storiti karkoli dobrega za dušo trpečega v vicah, je Luther
izpeljal poglavitno vprašanje razmerja med ljubim Bogom in človekom:
Ali lahko človek, grešen, kot je, s svojimi individualnimi storitvami, deli, z
lastno voljo sploh karkoli stori za lastno odrešitev? Če ne, kdo ga sploh mo
re odrešiti? Pri iskanju milostnega Boga je Luther odkril, da je temeljno ve
zilo med Vsevišnjim in človekom samo Sveto pismo (sola scriptura). Toda da
bi vernik razumel poglavitne resnice bivanja tod in onstran, je moral Vsevla
dar spregovoriti v jeziku nemškega slehrnika, in to v taki nemščini, »ki jo ra
zume branjevka na trgu in se je ne sramuje profesor za katedrom«, kot se je v
Poslanici o prevajanju izrazil prevajalec Septembrskega testamenta (1522), s ka
terim so bili postavljeni temelji sodobnega nemškega knjižnega jezika.
Božja beseda, Sveto pismo v vernakularnem jeziku, je tako postala te
meljno besedilo in književno delo novega gibanja ter nato protestantske
cerkve. Njegovemu prevajanju, razlaganju, ilustriranju in tiskanju so bile od
začetka reformacije posvečene najplodnejše energije in najsijajnejše mentalne
kapacitete. Tako je z roko v roki s cerkveno reformo in nastankom nove de
želne cerkve hodil tudi razmah protestantske književnosti, ki je posledica, ne
vzrok, cerkvene reforme – v nemškem in od leta 1550 tudi v slovenskem jezi
ku. In je hkrati tudi stopnica, preko katere Slovenci, ki jim to samopoimeno
vanje v tiskani obliki prvič artikulira prav reformacija, vstopijo v učeno kul
turo.
Martina Luthra so miselno izz(i)vala in navdihovala biblična besedila
učenega judovskega rabina iz Tarza. Predvsem je bila to pasaža iz znameni
tega Rim 3,28, kjer je Luther uporabil pomemben hermenevtični obrat, ki se
nato posploši pri vsem prevajanju Svetega pisma v reformiranih cerkvah, in
je v prevodu zapisal: »So halten wir nun dafür, daß der Mensch gerecht werde
ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.« – Toda tudi pomenlji
vi stavek iz Rim 10,17, kjer sveti Pavel, ki se je avtostiliziral tudi kot »apostol
renesanse«, ki se pojavi na Nemškem v poznem srednjem veku, zlasti pa po
napredku tiska od 1460. naprej. Njena posledica je bila bogata tiskana knjiž od dveh mečev k milosti božji
na produkcija postil, zbirk pridig in perikop s sumaričnimi razlagami, in kar
osemdeset odstotkov tovrstnega slovstva je bilo že znatno pred reformacijo
izdanega v vernakularnem nemškem jeziku. Tako je bilo leta 1500 v obtoku
že vsaj 50.000 izvodov postil nürnberškega dominikanskega pridigarja Jo
hanna Herolta (umrl 1468), kar pa ni bilo nič neobičajnega za tisti čas. Med
leti 1480 in 1500 je bilo samo v Strassburgu izdanih več kot 100 različnih
pridižnih zbirk, ki so bile natisnjene v nič manj kot 53.000 (!) izvodih. Tak
isto Luthrova reformna prizadevanja niso bila prva, ki so zahtevala popra
vo cerkve »od temena do peta«; tudi na Nemškem je bil namreč živ spomin
na stoletje starejšo husitsko reformacijo, o kateri je Luther dejal: »Vsi smo bi
li husiti, le vedeli nismo, da smo to.«
Iz vprašanja za namene disputacije, ali je z nakupom odpustkovnega lis
ta sploh mogoče storiti karkoli dobrega za dušo trpečega v vicah, je Luther
izpeljal poglavitno vprašanje razmerja med ljubim Bogom in človekom:
Ali lahko človek, grešen, kot je, s svojimi individualnimi storitvami, deli, z
lastno voljo sploh karkoli stori za lastno odrešitev? Če ne, kdo ga sploh mo
re odrešiti? Pri iskanju milostnega Boga je Luther odkril, da je temeljno ve
zilo med Vsevišnjim in človekom samo Sveto pismo (sola scriptura). Toda da
bi vernik razumel poglavitne resnice bivanja tod in onstran, je moral Vsevla
dar spregovoriti v jeziku nemškega slehrnika, in to v taki nemščini, »ki jo ra
zume branjevka na trgu in se je ne sramuje profesor za katedrom«, kot se je v
Poslanici o prevajanju izrazil prevajalec Septembrskega testamenta (1522), s ka
terim so bili postavljeni temelji sodobnega nemškega knjižnega jezika.
Božja beseda, Sveto pismo v vernakularnem jeziku, je tako postala te
meljno besedilo in književno delo novega gibanja ter nato protestantske
cerkve. Njegovemu prevajanju, razlaganju, ilustriranju in tiskanju so bile od
začetka reformacije posvečene najplodnejše energije in najsijajnejše mentalne
kapacitete. Tako je z roko v roki s cerkveno reformo in nastankom nove de
želne cerkve hodil tudi razmah protestantske književnosti, ki je posledica, ne
vzrok, cerkvene reforme – v nemškem in od leta 1550 tudi v slovenskem jezi
ku. In je hkrati tudi stopnica, preko katere Slovenci, ki jim to samopoimeno
vanje v tiskani obliki prvič artikulira prav reformacija, vstopijo v učeno kul
turo.
Martina Luthra so miselno izz(i)vala in navdihovala biblična besedila
učenega judovskega rabina iz Tarza. Predvsem je bila to pasaža iz znameni
tega Rim 3,28, kjer je Luther uporabil pomemben hermenevtični obrat, ki se
nato posploši pri vsem prevajanju Svetega pisma v reformiranih cerkvah, in
je v prevodu zapisal: »So halten wir nun dafür, daß der Mensch gerecht werde
ohne des Gesetzes Werke, allein durch den Glauben.« – Toda tudi pomenlji
vi stavek iz Rim 10,17, kjer sveti Pavel, ki se je avtostiliziral tudi kot »apostol
