Page 9 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 9
Uvod
V podjetjih, pa tudi drugih organizacijah, se vse bolj poudarja pomen
ustvarjalnosti in inovativnosti zaposlenih (Anderson, de Dreu in Nijstad
2004, 147). Večini »kreativcev« (izumiteljev, oblikovalcev, piscev in po-
dobno), ki bi morda raje ustvarjali »neodvisno« kot pa »za delodajalca«,
za kaj takega primanjkuje materialnih sredstev (npr. za laboratorije, tehnič-
no in drugo opremo, izdelavo prototipov, preizkuse izumov in podobno).
Prav tako jim običajno primanjkuje znanja za morebitno pravno varstvo
rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti s pravicami intelektualne lastni-
ne ter sredstev za pridobitev in vzdrževanje teh pravic. Zato ne čudijo po-
datki iz raziskav, ki kažejo, da je v moderni družbi večina inovacij ustvarje-
nih v delovnem razmerju (Jaworski 2006, 125; Colston in Galloway 2010,
77). Ob tem pa je treba poudariti, da materialna sredstva, prostori, opre-
ma ipd., s čimer razpolagajo podjetja (delodajalci), niso dovolj za nastanek
intelektualnih stvaritev, pač pa sta potrebna tudi kreativni duh inovator-
ja in talent, ki odsevata v racionalnem dejanju, s katerim tovrstna stvari-
tev nastane oz. zaživi. Za ustvarjanje inovacij in drugih kreativnih stva-
ritev se morajo torej racionalno povezati materialna sredstva, čas in delo
z ustvarjalnostjo, kreativnostjo in umnostjo inovatorja. Trdimo lahko, da
sta ustvarjalnost in inovativnost odvisni tako od delavca kot tudi od delo-
dajalca, ki v kreativni proces vstopata zavestno, racionalno in organizirano.
Prvi, ki je pričel sistematično in skozi znanstven pristop preučevati
inovacije in inovativnost,1 je bil Joseph Schumpeter, ki velja za očeta tega
1 V izogib terminološkim nesporazumom je že uvodoma treba omeniti, da se pojma inovacija in ino-
vativnost uporabljata zelo nedosledno, kar velja tudi za spodaj naštete opredelitve. Avtorji oba poj-
ma večinoma uporabljajo kot sopomenki, na kar teorija opozarja šele v zadnjih letih, odkar obsta-
V podjetjih, pa tudi drugih organizacijah, se vse bolj poudarja pomen
ustvarjalnosti in inovativnosti zaposlenih (Anderson, de Dreu in Nijstad
2004, 147). Večini »kreativcev« (izumiteljev, oblikovalcev, piscev in po-
dobno), ki bi morda raje ustvarjali »neodvisno« kot pa »za delodajalca«,
za kaj takega primanjkuje materialnih sredstev (npr. za laboratorije, tehnič-
no in drugo opremo, izdelavo prototipov, preizkuse izumov in podobno).
Prav tako jim običajno primanjkuje znanja za morebitno pravno varstvo
rezultatov ustvarjalnosti in inovativnosti s pravicami intelektualne lastni-
ne ter sredstev za pridobitev in vzdrževanje teh pravic. Zato ne čudijo po-
datki iz raziskav, ki kažejo, da je v moderni družbi večina inovacij ustvarje-
nih v delovnem razmerju (Jaworski 2006, 125; Colston in Galloway 2010,
77). Ob tem pa je treba poudariti, da materialna sredstva, prostori, opre-
ma ipd., s čimer razpolagajo podjetja (delodajalci), niso dovolj za nastanek
intelektualnih stvaritev, pač pa sta potrebna tudi kreativni duh inovator-
ja in talent, ki odsevata v racionalnem dejanju, s katerim tovrstna stvari-
tev nastane oz. zaživi. Za ustvarjanje inovacij in drugih kreativnih stva-
ritev se morajo torej racionalno povezati materialna sredstva, čas in delo
z ustvarjalnostjo, kreativnostjo in umnostjo inovatorja. Trdimo lahko, da
sta ustvarjalnost in inovativnost odvisni tako od delavca kot tudi od delo-
dajalca, ki v kreativni proces vstopata zavestno, racionalno in organizirano.
Prvi, ki je pričel sistematično in skozi znanstven pristop preučevati
inovacije in inovativnost,1 je bil Joseph Schumpeter, ki velja za očeta tega
1 V izogib terminološkim nesporazumom je že uvodoma treba omeniti, da se pojma inovacija in ino-
vativnost uporabljata zelo nedosledno, kar velja tudi za spodaj naštete opredelitve. Avtorji oba poj-
ma večinoma uporabljajo kot sopomenki, na kar teorija opozarja šele v zadnjih letih, odkar obsta-
