Page 10 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 10
Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju
področja v ekonomiji (Hall in Rosenberg 2010, 4). Po Schumpetru (1934)
inovativnost pomeni izvirni razvoj nekega novega izdelka ali proizvodnega
procesa in nastane kot rezultat eksperimentiranja z novimi kombinacijami
obstoječih virov (Dosi in Nelson 2010, 91). Drucker (1985) razume inova-
tivnosti kot specifično orodje podjetnikov oziroma sredstvo, s katerim iz-
koriščajo spremembo kot poslovno priložnost. West in Farr (1990, 9) defi-
nirata inovativnost kot zavestno uvedbo in uporabo postopkov ali izdelkov
znotraj neke vloge, skupine ali organizacije, ki so za enoto uporabe novi in
ki so namenjeni za bistveno povečanje koristi posameznika, skupine, pod-
jetja ali družbe kot celote. Granstrand (1999) razume inovativnost kot po-
jav, za katerega je tipična sprememba predmetov, postopkov ali idej, njena
podlaga pa je kreativnost kot plod človekovega intelekta. Tudi Anderson,
de Dreu in Nijstad (2004, 152) poudarjajo, da gre pri inovativnosti pravza-
10 prav za človeško ustvarjalnost. Ustvarjalnost pa po Muleju in soavtorjih
(2008, 145) pomeni produciranje novih idej.
Ustvarjalnost in inovativnost pa ne zanimata samo ekonomistov, pač
pa sta tudi predmet pravnega urejanja. Resda ne predstavljata neke poseb-
ne pravne kategorije; predmet reguliranja so rezultati ustvarjalnosti in ino-
vativnosti, katerih nastanek se skuša spodbujati preko sistema pravic in-
telektualne lastnine. Pri tem je za inovacije in druge stvaritve v delovnem
razmerju treba upoštevati po eni strani to, da gre za intelektualni napor de-
lavca ter za njegovo naravnopravno pravico do lastništva (imetništva) teh
rezultatov (Monotti in Ricketson 2003, 53), po drugi strani pa, da delav-
ci za svoj trud že prejemajo plačilo ter da gre v teh primerih tudi za vložek
(investicijo) delodajalca. Zdi se, da so določbe delovnega prava v primeru
inovacij in drugih rezultatov človeške ustvarjalnosti v delovnem razmerju
nezdružljive z določbami prava intelektualne lastnine. Eno izmed temelj-
nih izhodišč delovnega prava namreč je, da rezultati delavčevega dela pri-
padajo delodajalcu, medtem ko pravo intelektualne lastnine podeljuje iz-
ključne pravice nad intelektualnimi dosežki njihovim stvariteljem (torej
delavcem). Vsekakor pa drži, da mora pravna ureditev ustvarjalnosti in ino-
vativnosti v delovnem razmerju upoštevati oba omenjena vidika tako, da v
kar največji meri spodbuja nastajanje vedno novih inovacij in drugih in-
telektualnih stvaritev. Zato lahko zapišemo, da je danes eno od temeljnih
vprašanj pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju, kako to ustvarjalnost in inovativnost čim bolj spodbujati in kako
delavce in delodajalce k temu motivirati (tako tudi Repas 2007, 3).
ja konsenz glede razmejitve med obema pojmoma: inovativnost pomeni nagnjenost organizacije k
inovativnemu vedenju in je sredstvo za dosego inovacije, ki je rezultat tega vedenja (Menguc in Auh
2006, 63). Mulej (2008, 8) pojasnjuje, da so težave pri razmejevanju teh dveh pojmov posledica tega,
da se v angleščini proces inoviranja in njegov izzid – inovacija imenujeta enako.
področja v ekonomiji (Hall in Rosenberg 2010, 4). Po Schumpetru (1934)
inovativnost pomeni izvirni razvoj nekega novega izdelka ali proizvodnega
procesa in nastane kot rezultat eksperimentiranja z novimi kombinacijami
obstoječih virov (Dosi in Nelson 2010, 91). Drucker (1985) razume inova-
tivnosti kot specifično orodje podjetnikov oziroma sredstvo, s katerim iz-
koriščajo spremembo kot poslovno priložnost. West in Farr (1990, 9) defi-
nirata inovativnost kot zavestno uvedbo in uporabo postopkov ali izdelkov
znotraj neke vloge, skupine ali organizacije, ki so za enoto uporabe novi in
ki so namenjeni za bistveno povečanje koristi posameznika, skupine, pod-
jetja ali družbe kot celote. Granstrand (1999) razume inovativnost kot po-
jav, za katerega je tipična sprememba predmetov, postopkov ali idej, njena
podlaga pa je kreativnost kot plod človekovega intelekta. Tudi Anderson,
de Dreu in Nijstad (2004, 152) poudarjajo, da gre pri inovativnosti pravza-
10 prav za človeško ustvarjalnost. Ustvarjalnost pa po Muleju in soavtorjih
(2008, 145) pomeni produciranje novih idej.
Ustvarjalnost in inovativnost pa ne zanimata samo ekonomistov, pač
pa sta tudi predmet pravnega urejanja. Resda ne predstavljata neke poseb-
ne pravne kategorije; predmet reguliranja so rezultati ustvarjalnosti in ino-
vativnosti, katerih nastanek se skuša spodbujati preko sistema pravic in-
telektualne lastnine. Pri tem je za inovacije in druge stvaritve v delovnem
razmerju treba upoštevati po eni strani to, da gre za intelektualni napor de-
lavca ter za njegovo naravnopravno pravico do lastništva (imetništva) teh
rezultatov (Monotti in Ricketson 2003, 53), po drugi strani pa, da delav-
ci za svoj trud že prejemajo plačilo ter da gre v teh primerih tudi za vložek
(investicijo) delodajalca. Zdi se, da so določbe delovnega prava v primeru
inovacij in drugih rezultatov človeške ustvarjalnosti v delovnem razmerju
nezdružljive z določbami prava intelektualne lastnine. Eno izmed temelj-
nih izhodišč delovnega prava namreč je, da rezultati delavčevega dela pri-
padajo delodajalcu, medtem ko pravo intelektualne lastnine podeljuje iz-
ključne pravice nad intelektualnimi dosežki njihovim stvariteljem (torej
delavcem). Vsekakor pa drži, da mora pravna ureditev ustvarjalnosti in ino-
vativnosti v delovnem razmerju upoštevati oba omenjena vidika tako, da v
kar največji meri spodbuja nastajanje vedno novih inovacij in drugih in-
telektualnih stvaritev. Zato lahko zapišemo, da je danes eno od temeljnih
vprašanj pravne ureditve ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem raz-
merju, kako to ustvarjalnost in inovativnost čim bolj spodbujati in kako
delavce in delodajalce k temu motivirati (tako tudi Repas 2007, 3).
ja konsenz glede razmejitve med obema pojmoma: inovativnost pomeni nagnjenost organizacije k
inovativnemu vedenju in je sredstvo za dosego inovacije, ki je rezultat tega vedenja (Menguc in Auh
2006, 63). Mulej (2008, 8) pojasnjuje, da so težave pri razmejevanju teh dveh pojmov posledica tega,
da se v angleščini proces inoviranja in njegov izzid – inovacija imenujeta enako.