Page 171 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 171
na morju
ki gledajo na Portorož in Fažan, kar je bilo v skladu z zakonskim predlogom
poreškega deželnega zbora.182 Na podlagi posebej izdanega pravilnika so bile
določene naloge in dolžnosti zdraviliškega zdravnika, seveda člana zdravili-
ške komisije. Zdravnik je moral biti konstantno na razpolago gostom, zlasti v
času kopanj, njegova ordinacija se je morala nahajati v samem zdravilišču. Za-
dolžen je bil za predpisovanje posameznih oblik zdravljenja in moral je rigo-
rozno slediti poteku zdravljenja pacientov, saj je bil za to odgovoren. Za to, da
je lahko bil stalno na uslugo gostom, je moral živeti v zdravilišču oziroma nje-
govi bližini. Njegova dolžnost je bil tudi nadzor nad higienskimi razmerami
v zdravilišču, hotelih, kopelih, restavracijah, trgovinah in pri drugih dejavno-
stimh okraja. V vsakem zdravilišču in tako tudi v Portorožu so morali izpol-
njevati najvišje higienske norme, da bi preprečili širjenje nesnage in nalezlji-
vih bolezni. V kolikor je prihajalo do odstopanj, je moralo vodstvo zdravilišča
primerno in v najkrajšem času ukrepati.183 Zdravnik pa ni bil dolžan skrbeti
za bolnike, ki so bivali zunaj zdraviliško-kopališkega kompleksa, z izjemo vo-
jakov avstrijske vojske, c.-kr. družbe Belega križa (Croce Bianca/Weissen Kre-
uz), ki so imeli svoj sanatorij.
Zdravstveni red za zdraviški okraj Porto-Rose pri Peranu je bil zakonsko
potrjen 27. 1. 1898. Zdraviliška doba je v Portorožu trajala od 1. marca do 31.
oktobra. Tudi v Portorožu, kakor v drugih zdraviliških krajih, so uvedli pla-
čevanje zdraviliške takse, kar je podobno kot drugod veljalo za tiste, ki so se
v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevali je niso občinarji in člani občine, ki
so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski člani in tisti, ki se v okra-
ju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov. Otroci, mlajši od petih let, so bili
ravno tako oproščeni plačevanja takse.184 Taksa za zdraviliško dobo je znašala
5 goldinarjev, otroci nad petim letom starosti in služabniki so plačevali polo-
182 O tem, da je deželni zbor določil obseg zdraviliškega okraja in ceno zdraviliške takse, so poročali
tudi na seji občinskega sveta Piran 10. 8. 1893. V: PAK, Rappresentanza Comunale di Pirano, P.V.
della VIIa seduta pubblica del 19 agosto 1893, III Punto dell'ordine del giorno: Proposta per la no-
mina di una Commissione di membri che studi e riferisca sulla opportunità di far dichiarare qua-
le luogo di cura la località di Porto Rose.
183 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25 Sanità, Fon-
ti salutari (bagni), š. 784: pod pravilnik se je podpisal direktor in zakupnik kopališkega obrata v
Portorožu, Guglielmo O. Frediani, 1. 5. 1897. Frediani je bil izkušen hotelir, saj je že bil sekretar ho-
tela Hotel de la Ville v Trstu. Frediani je leta 1893 dobil hotel in kopališče za deset let v najem (Fran-
zoni, 1961c, 469).
184 Poleg njih so bili plačevanja takse oproščeni tudi zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in
neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hčere, člani c.–kr. vojne, mornarice in deželne bram-
be, c.–kr. in nekateri drugi uradniki, služinčad, reveži (ki so jo plačali v manjšem obsegu ali bili op-
roščeni plačevanja), člani družin z domačinsko pravico v okraju, čeprav so živeli drugod, a so bili v
zdravilišču le na obisku pri sorodnikih.
169
ki gledajo na Portorož in Fažan, kar je bilo v skladu z zakonskim predlogom
poreškega deželnega zbora.182 Na podlagi posebej izdanega pravilnika so bile
določene naloge in dolžnosti zdraviliškega zdravnika, seveda člana zdravili-
ške komisije. Zdravnik je moral biti konstantno na razpolago gostom, zlasti v
času kopanj, njegova ordinacija se je morala nahajati v samem zdravilišču. Za-
dolžen je bil za predpisovanje posameznih oblik zdravljenja in moral je rigo-
rozno slediti poteku zdravljenja pacientov, saj je bil za to odgovoren. Za to, da
je lahko bil stalno na uslugo gostom, je moral živeti v zdravilišču oziroma nje-
govi bližini. Njegova dolžnost je bil tudi nadzor nad higienskimi razmerami
v zdravilišču, hotelih, kopelih, restavracijah, trgovinah in pri drugih dejavno-
stimh okraja. V vsakem zdravilišču in tako tudi v Portorožu so morali izpol-
njevati najvišje higienske norme, da bi preprečili širjenje nesnage in nalezlji-
vih bolezni. V kolikor je prihajalo do odstopanj, je moralo vodstvo zdravilišča
primerno in v najkrajšem času ukrepati.183 Zdravnik pa ni bil dolžan skrbeti
za bolnike, ki so bivali zunaj zdraviliško-kopališkega kompleksa, z izjemo vo-
jakov avstrijske vojske, c.-kr. družbe Belega križa (Croce Bianca/Weissen Kre-
uz), ki so imeli svoj sanatorij.
Zdravstveni red za zdraviški okraj Porto-Rose pri Peranu je bil zakonsko
potrjen 27. 1. 1898. Zdraviliška doba je v Portorožu trajala od 1. marca do 31.
oktobra. Tudi v Portorožu, kakor v drugih zdraviliških krajih, so uvedli pla-
čevanje zdraviliške takse, kar je podobno kot drugod veljalo za tiste, ki so se
v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevali je niso občinarji in člani občine, ki
so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski člani in tisti, ki se v okra-
ju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov. Otroci, mlajši od petih let, so bili
ravno tako oproščeni plačevanja takse.184 Taksa za zdraviliško dobo je znašala
5 goldinarjev, otroci nad petim letom starosti in služabniki so plačevali polo-
182 O tem, da je deželni zbor določil obseg zdraviliškega okraja in ceno zdraviliške takse, so poročali
tudi na seji občinskega sveta Piran 10. 8. 1893. V: PAK, Rappresentanza Comunale di Pirano, P.V.
della VIIa seduta pubblica del 19 agosto 1893, III Punto dell'ordine del giorno: Proposta per la no-
mina di una Commissione di membri che studi e riferisca sulla opportunità di far dichiarare qua-
le luogo di cura la località di Porto Rose.
183 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25 Sanità, Fon-
ti salutari (bagni), š. 784: pod pravilnik se je podpisal direktor in zakupnik kopališkega obrata v
Portorožu, Guglielmo O. Frediani, 1. 5. 1897. Frediani je bil izkušen hotelir, saj je že bil sekretar ho-
tela Hotel de la Ville v Trstu. Frediani je leta 1893 dobil hotel in kopališče za deset let v najem (Fran-
zoni, 1961c, 469).
184 Poleg njih so bili plačevanja takse oproščeni tudi zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in
neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hčere, člani c.–kr. vojne, mornarice in deželne bram-
be, c.–kr. in nekateri drugi uradniki, služinčad, reveži (ki so jo plačali v manjšem obsegu ali bili op-
roščeni plačevanja), člani družin z domačinsko pravico v okraju, čeprav so živeli drugod, a so bili v
zdravilišču le na obisku pri sorodnikih.
169
