Page 236 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 236
turizem v avstrijskem primorju
ki so v pristanišču čakali na svojo ladjo in na postanku z zanimanjem obiskali
bližnje poznane jame (Shaw, 1997a). Tako sta že na začetku 19. stoletja o jami
na Socerbu, v kateri sta bila oltar in prižnica, poročala tudi Fischl in Wide-
mann. Čeprav sta dopuščala možnost, da je v zgodnjem krščanstvu jama slu-
žila kot zatočišče pred roparji, sta bila glede na mlad izgled oltarja in prižnice
mnenja, da je domnevno bivališče sv. Servola legenda (Shaw, 2008, 94).22 Obi-
skala sta tudi jamo Vilenica, ki je po njunem mnenju čudovita in najverjetne-
je ena največjih,23 sicer pa sta bila mnenja, da potencialni »turistični« razvoj
ovira strm spust v jamo. Za namen obiska neapeljskega in sicilskega kralja Fer-
dinanda leta 1790 so zgradili stopnice, ki so v času njunega obiska večinoma
že strohnele (Shaw, 2008, 94), kar bi lahko pomenilo, da so bili zaradi pre-
majhnega obiska jame njeni upravitelji nezainteresirani za primerno vzdrže-
vanje poti.
Eden najznamenitejših popotnikov z začetka 19. stoletja je bil sir Hum-
pry Davy, predsednik Kraljeve družbe, ki je večkrat potoval preko slovenske-
ga ozemlja. Leta 1819 si je ogledal Vilenico in Črno jamo. V njegovem tretjem
popotovanju je z njim potoval tudi John James Tobin. Oba sta s svojega poto-
vanja pustila opise (Šumrada, 1984a in b) in se pri svojem potovanju naslanja-
la na Slavo vojvodine Kranjske, ki je bila dostopna v cerkniškem gostišču, kjer
sta spala (Carmichael, 1991, 42). Oktobra leta 1828 sta odšla na izlet do Trsta,
kamor sta pripotovala preko Vrhnike, Planine, Postojne in Sežane. Naslednji
dan sta se na poti proti Postojni ustavila v Vipavi in Postojni, kjer si je Tobin
ogledal jamo in jo omenil tudi v svojem dnevniku. V Postojnski jami (Maga-
dalena), kjer so ga spremljali trije vodniki, je videl tudi človeško ribico (Pro-
teus Anguinus). V nasprotju s Keysslerjem je Tobin ugotavljal, da je znanje
nemškega jezika precej slabo, vsaj kar se tiče jamskih vodnikov, saj je med nji-
mi le eden govoril nemško. Opisal je tudi praznovanje binkoštnega ponedelj-
ka v jami, ko je bila le-ta praznično razsvetljena in je bil v jamski dvorani ure-
jen prostor za ples (Tobin, 1832, 159, 161–62).24 V Cerknici se je meseca oktobra
22 »St. Servolo. It is claimed that in it you can see his sleeping place, his altar and his pulpit where he
preached, but except for the not so old altar, a natural resemblance seems to be the cause of this le-
gend, even though it is not improbable that Christians fled into this mountain gorges during ma-
rauding by savage people« (Shaw, 2008, 94).
23 »Wonderful great cave of Corgnale. It is probably one of the largest of all there are« (Shaw, 2008,
94).
24 »On With-Monday the whole of the grotto illuminated, and hundreds flocks to behold this curi-
ous scene, the »Tournier-platz« being arranged as a ball-room, and in which the visitors dance till
a very late hour.« Binkoštna praznovanja so v jami pričeli organizirati kmalu po odkritju novih de-
lov leta 1818. Del Tobinovega dnevnika, ki opisuje slovenske dežele, je bil preveden in objavljen leta
1861 v »Blatter aus Krain«, kar kasneje omenja tudi časopis Slovenec (Steska, 1926).
234
ki so v pristanišču čakali na svojo ladjo in na postanku z zanimanjem obiskali
bližnje poznane jame (Shaw, 1997a). Tako sta že na začetku 19. stoletja o jami
na Socerbu, v kateri sta bila oltar in prižnica, poročala tudi Fischl in Wide-
mann. Čeprav sta dopuščala možnost, da je v zgodnjem krščanstvu jama slu-
žila kot zatočišče pred roparji, sta bila glede na mlad izgled oltarja in prižnice
mnenja, da je domnevno bivališče sv. Servola legenda (Shaw, 2008, 94).22 Obi-
skala sta tudi jamo Vilenica, ki je po njunem mnenju čudovita in najverjetne-
je ena največjih,23 sicer pa sta bila mnenja, da potencialni »turistični« razvoj
ovira strm spust v jamo. Za namen obiska neapeljskega in sicilskega kralja Fer-
dinanda leta 1790 so zgradili stopnice, ki so v času njunega obiska večinoma
že strohnele (Shaw, 2008, 94), kar bi lahko pomenilo, da so bili zaradi pre-
majhnega obiska jame njeni upravitelji nezainteresirani za primerno vzdrže-
vanje poti.
Eden najznamenitejših popotnikov z začetka 19. stoletja je bil sir Hum-
pry Davy, predsednik Kraljeve družbe, ki je večkrat potoval preko slovenske-
ga ozemlja. Leta 1819 si je ogledal Vilenico in Črno jamo. V njegovem tretjem
popotovanju je z njim potoval tudi John James Tobin. Oba sta s svojega poto-
vanja pustila opise (Šumrada, 1984a in b) in se pri svojem potovanju naslanja-
la na Slavo vojvodine Kranjske, ki je bila dostopna v cerkniškem gostišču, kjer
sta spala (Carmichael, 1991, 42). Oktobra leta 1828 sta odšla na izlet do Trsta,
kamor sta pripotovala preko Vrhnike, Planine, Postojne in Sežane. Naslednji
dan sta se na poti proti Postojni ustavila v Vipavi in Postojni, kjer si je Tobin
ogledal jamo in jo omenil tudi v svojem dnevniku. V Postojnski jami (Maga-
dalena), kjer so ga spremljali trije vodniki, je videl tudi človeško ribico (Pro-
teus Anguinus). V nasprotju s Keysslerjem je Tobin ugotavljal, da je znanje
nemškega jezika precej slabo, vsaj kar se tiče jamskih vodnikov, saj je med nji-
mi le eden govoril nemško. Opisal je tudi praznovanje binkoštnega ponedelj-
ka v jami, ko je bila le-ta praznično razsvetljena in je bil v jamski dvorani ure-
jen prostor za ples (Tobin, 1832, 159, 161–62).24 V Cerknici se je meseca oktobra
22 »St. Servolo. It is claimed that in it you can see his sleeping place, his altar and his pulpit where he
preached, but except for the not so old altar, a natural resemblance seems to be the cause of this le-
gend, even though it is not improbable that Christians fled into this mountain gorges during ma-
rauding by savage people« (Shaw, 2008, 94).
23 »Wonderful great cave of Corgnale. It is probably one of the largest of all there are« (Shaw, 2008,
94).
24 »On With-Monday the whole of the grotto illuminated, and hundreds flocks to behold this curi-
ous scene, the »Tournier-platz« being arranged as a ball-room, and in which the visitors dance till
a very late hour.« Binkoštna praznovanja so v jami pričeli organizirati kmalu po odkritju novih de-
lov leta 1818. Del Tobinovega dnevnika, ki opisuje slovenske dežele, je bil preveden in objavljen leta
1861 v »Blatter aus Krain«, kar kasneje omenja tudi časopis Slovenec (Steska, 1926).
234
