Page 238 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 238
turizem v avstrijskem primorju
jih, skozi katere so nameravali potovati, na sami poti pa za nasvete spraševali
druge popotnike ali gostilničarje in se opirali na že objavljene potopise svojih
predhodnikov. Do Murraya in Baedekerja iz 19. stoletja namreč še nimamo
pravih turističnih vodnikov (Shaw, 1997a).
Potovanje v predindustrijski dobi je bilo dolgo, naporno, drago in tudi
nevarno, saj so ob poteh na potnike prežali tudi razbojniki in lopovi. Poleg
tega so bile ponekod ceste slabo vzdrževane in je potovanje potekalo počasi
(Studen, 2006b, 52–53). V dnevnikih je opaziti opise poti, ki so zaradi slabo
vzdrževanih cest zahtevale številne postanke (zaradi podmazanja koles). Tudi
komunikacija je včasih povzročala težave, predvsem če domačini niso poznali
tujih jezikov. V manj obiskanih krajih se je lahko pojavil tudi problem ustre-
zne namestitve, saj so bile dobre gostilne »ponavadi tam, kjer so bile dob-
re stranke, tj. na cestnih križiščih in ob poštnih postojankah« (Shaw, 1997a,
172). Na Krasu je popotnike presenečala tudi burja,26 ki je prevračala vozove
in lahko povzročila številne nevšečnosti.
Ta oblika predmodernega turizma v kraških jamah je temeljila bolj
na kratkih, nekajdnevnih obiskih oziroma postankih v posameznih krajih,
čeprav v dobi modernega turizma to ne drži povsem, saj lahko zasledimo tudi
primere letovanja na kraškem podeželju, ko so meščani v iskanju oddiha na
svežem zraku prihajali na to območje. Baron Albert Rothschild, delničar
družbe Južne železnice, je na Kras prišel iz zdravstvenih razlogov in je v času
zdravljenja stanoval v posebnem vlaku s spalnikom in kuhinjo. V času svojega
bivanja in zdravljenja se je tudi odpravljal na izlete v okolico (Rustja, 1997, 36).
V obdobju modernizacije v prometu je obiskovanje postalo veliko dostopnej-
še (v socialnem kontekstu) in se intenzificiralo v smislu množičnega obiska.
Čeprav je za obiskovanje kraškega podzemlja značilna tipologija krajšega obi-
ska (enodnevni ali celo le nekajurni postanek v kraju), se je na primer v Postoj-
ni razvijalo tudi letoviško počitnikovanje, predvsem za meščane, ki so iskali
poletno svežino – Sommerfrische (Studen, 2006a; Čeč, 2009).
Izpostavljene so bile le nekatere jame, ki so bile najprepoznavnejše in
zgodaj obiskane ter o katerih je ohranjenega več gradiva, kar ne pomeni, da
druge jame ali denimo presihajoče jezero v kasnejših obdobjih niso bili delež-
ni obiska.
O modernem oziroma sodobnem jamskem turizmu pa govorimo zlas-
ti od 19. stoletja naprej, ko so se turistično razvijale jame Vilenica (ki je sicer
že sredi stoletja postopoma izgubljala obisk), Postojnska jama in Škocjanske
jame. Poleg omenjenih so bile na kraškem območju obiskovane še Črna jama
26 Na burjo sta opozarjala tudi pisca vodnikov Murray in Baedecker (Shaw, 1997a).
236
jih, skozi katere so nameravali potovati, na sami poti pa za nasvete spraševali
druge popotnike ali gostilničarje in se opirali na že objavljene potopise svojih
predhodnikov. Do Murraya in Baedekerja iz 19. stoletja namreč še nimamo
pravih turističnih vodnikov (Shaw, 1997a).
Potovanje v predindustrijski dobi je bilo dolgo, naporno, drago in tudi
nevarno, saj so ob poteh na potnike prežali tudi razbojniki in lopovi. Poleg
tega so bile ponekod ceste slabo vzdrževane in je potovanje potekalo počasi
(Studen, 2006b, 52–53). V dnevnikih je opaziti opise poti, ki so zaradi slabo
vzdrževanih cest zahtevale številne postanke (zaradi podmazanja koles). Tudi
komunikacija je včasih povzročala težave, predvsem če domačini niso poznali
tujih jezikov. V manj obiskanih krajih se je lahko pojavil tudi problem ustre-
zne namestitve, saj so bile dobre gostilne »ponavadi tam, kjer so bile dob-
re stranke, tj. na cestnih križiščih in ob poštnih postojankah« (Shaw, 1997a,
172). Na Krasu je popotnike presenečala tudi burja,26 ki je prevračala vozove
in lahko povzročila številne nevšečnosti.
Ta oblika predmodernega turizma v kraških jamah je temeljila bolj
na kratkih, nekajdnevnih obiskih oziroma postankih v posameznih krajih,
čeprav v dobi modernega turizma to ne drži povsem, saj lahko zasledimo tudi
primere letovanja na kraškem podeželju, ko so meščani v iskanju oddiha na
svežem zraku prihajali na to območje. Baron Albert Rothschild, delničar
družbe Južne železnice, je na Kras prišel iz zdravstvenih razlogov in je v času
zdravljenja stanoval v posebnem vlaku s spalnikom in kuhinjo. V času svojega
bivanja in zdravljenja se je tudi odpravljal na izlete v okolico (Rustja, 1997, 36).
V obdobju modernizacije v prometu je obiskovanje postalo veliko dostopnej-
še (v socialnem kontekstu) in se intenzificiralo v smislu množičnega obiska.
Čeprav je za obiskovanje kraškega podzemlja značilna tipologija krajšega obi-
ska (enodnevni ali celo le nekajurni postanek v kraju), se je na primer v Postoj-
ni razvijalo tudi letoviško počitnikovanje, predvsem za meščane, ki so iskali
poletno svežino – Sommerfrische (Studen, 2006a; Čeč, 2009).
Izpostavljene so bile le nekatere jame, ki so bile najprepoznavnejše in
zgodaj obiskane ter o katerih je ohranjenega več gradiva, kar ne pomeni, da
druge jame ali denimo presihajoče jezero v kasnejših obdobjih niso bili delež-
ni obiska.
O modernem oziroma sodobnem jamskem turizmu pa govorimo zlas-
ti od 19. stoletja naprej, ko so se turistično razvijale jame Vilenica (ki je sicer
že sredi stoletja postopoma izgubljala obisk), Postojnska jama in Škocjanske
jame. Poleg omenjenih so bile na kraškem območju obiskovane še Črna jama
26 Na burjo sta opozarjala tudi pisca vodnikov Murray in Baedecker (Shaw, 1997a).
236
