Page 183 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 183
dolga zgodovina industrije v ajdovščini
To pomeni, da je že leta 1830 kar tretjina prebivalstva Ajdovščine žive-
la od dela v panogah sekundarnega sektorja, polovica od katerih, to je šesti-
na (16 %), je bila zaposlena v dveh večjih osredotočenih obratih. Tedaj (leta
1827) je kraj štel 662 prebivalcev, ki so živeli v 154 družinah.
Razloge za takšen razvoj gre iskati v naravnih virih in geostrateški legi
kraja. Eden od odločilnih faktorjev lokacije je bila gotovo reka Hubelj, ki je
obratom nudila vodo in pogonsko silo. Druga pomembna naravna vira sta
bila gozd in ruda v bližini vode, ki sta dopolnjevala idealne pogoje za začet-
ke fužinarstva. Poleg tega so gozd izkoriščali tudi za nabiranje gob, surovi-
ne za »tovarno« kresilnih gob, ki je nastala na mestu papirnice. Gotovo je
k prednostim smotrno prištevati tudi to, da se Ajdovščina nahaja ob pro-
metnici, ki je skozi Vipavsko dolino povezovala ne le Gorico in Ljubljano,
temveč tudi širše slovenske in italijanske dežele. Cestne povezave in bliži-
na mest Gorice in Trsta so bili pomembni faktorji tudi za vlagatelje v mo-
dernejše oblike industrije, posebej v primerih, ko jim okolica ni nudila pot-
rebnih surovin in so jih morali zato uvažati, in obenem zaradi možnosti
dostopa do izvoznih poti ter nenazadnje kot središči, ki sta ustvarjali na-
raščajoče povpraševanje. Prav verjetno ni naključje, da je industrijski ra-
zvoj Ajdovščine dobil nov zagon ravno v drugi polovici 18. stoletja, ko je
novoustanovljeno tržaško prosto pristanišče začelo širiti svoje učinke na
nekoliko širše zaledje. Nenazadnje lahko kot enega od razlogov navedemo
tudi dolgotrajno kontinuiteto prisotnosti industrijskih dejavnosti, zaradi
česar je ajdovsko lokalno prebivalstvo skozi generacije imelo izkušnje z de-
lom v osredotočenih obratih in je bilo vajeno kombiniranja dela v kmetij-
stvu in industriji.
Če se pomaknemo bližje današnjemu času oziroma obdobju po dru-
gi svetovni vojni, ko je mesto Ajdovščina doživelo drugi večji moderni raz-
mah industrijskih dejavnosti, lahko kot enega od razlogov za to navedemo
večstoletno tradicijo, na kateri sta temeljili in še danes temeljita pretežno
prehrambna in tekstilna industrija. Poleg teh so se razvile tudi druge obli-
ke industrije. Nova in inovativna podjetja, ki danes delujejo v Ajdovščini,
to tradicijo uspešno nadaljujejo, mesto in njegovi prebivalci pa jo kot dedi-
ščino kraja skrbno negujejo.
***
Prispevek je nastal v sklopu razstavnega projekta »Industrijska dediščina
Ajdovščine«, ki ga pripravlja Goriški muzej v sodelovanju z Lavričevo knji-
žnico, financiranega s strani Ministrstva za kulturo in Občine Ajdovščina,
181
To pomeni, da je že leta 1830 kar tretjina prebivalstva Ajdovščine žive-
la od dela v panogah sekundarnega sektorja, polovica od katerih, to je šesti-
na (16 %), je bila zaposlena v dveh večjih osredotočenih obratih. Tedaj (leta
1827) je kraj štel 662 prebivalcev, ki so živeli v 154 družinah.
Razloge za takšen razvoj gre iskati v naravnih virih in geostrateški legi
kraja. Eden od odločilnih faktorjev lokacije je bila gotovo reka Hubelj, ki je
obratom nudila vodo in pogonsko silo. Druga pomembna naravna vira sta
bila gozd in ruda v bližini vode, ki sta dopolnjevala idealne pogoje za začet-
ke fužinarstva. Poleg tega so gozd izkoriščali tudi za nabiranje gob, surovi-
ne za »tovarno« kresilnih gob, ki je nastala na mestu papirnice. Gotovo je
k prednostim smotrno prištevati tudi to, da se Ajdovščina nahaja ob pro-
metnici, ki je skozi Vipavsko dolino povezovala ne le Gorico in Ljubljano,
temveč tudi širše slovenske in italijanske dežele. Cestne povezave in bliži-
na mest Gorice in Trsta so bili pomembni faktorji tudi za vlagatelje v mo-
dernejše oblike industrije, posebej v primerih, ko jim okolica ni nudila pot-
rebnih surovin in so jih morali zato uvažati, in obenem zaradi možnosti
dostopa do izvoznih poti ter nenazadnje kot središči, ki sta ustvarjali na-
raščajoče povpraševanje. Prav verjetno ni naključje, da je industrijski ra-
zvoj Ajdovščine dobil nov zagon ravno v drugi polovici 18. stoletja, ko je
novoustanovljeno tržaško prosto pristanišče začelo širiti svoje učinke na
nekoliko širše zaledje. Nenazadnje lahko kot enega od razlogov navedemo
tudi dolgotrajno kontinuiteto prisotnosti industrijskih dejavnosti, zaradi
česar je ajdovsko lokalno prebivalstvo skozi generacije imelo izkušnje z de-
lom v osredotočenih obratih in je bilo vajeno kombiniranja dela v kmetij-
stvu in industriji.
Če se pomaknemo bližje današnjemu času oziroma obdobju po dru-
gi svetovni vojni, ko je mesto Ajdovščina doživelo drugi večji moderni raz-
mah industrijskih dejavnosti, lahko kot enega od razlogov za to navedemo
večstoletno tradicijo, na kateri sta temeljili in še danes temeljita pretežno
prehrambna in tekstilna industrija. Poleg teh so se razvile tudi druge obli-
ke industrije. Nova in inovativna podjetja, ki danes delujejo v Ajdovščini,
to tradicijo uspešno nadaljujejo, mesto in njegovi prebivalci pa jo kot dedi-
ščino kraja skrbno negujejo.
***
Prispevek je nastal v sklopu razstavnega projekta »Industrijska dediščina
Ajdovščine«, ki ga pripravlja Goriški muzej v sodelovanju z Lavričevo knji-
žnico, financiranega s strani Ministrstva za kulturo in Občine Ajdovščina,
181
