Page 179 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 179
dolga zgodovina industrije v ajdovščini
kedonski in egipčanski bombaž, ki je bil najustreznejši za izdelavo fine
preje in so ga preko Trsta dovažale ladje avstrijskih ladjarjev in veletrgov-
cev, tudi lastnikov predilnice. Najprej so v 70.ih letih 19. stoletja predelova-
li bombaž iz Egipta, Bližnjega vzhoda in Indije, v začetku 20. stoletja pa so
bombaž uvažali iz Indije in Brazilije ter ZDA (Kobe-Arzenšek 1979, 250–51).
Znanje in upravljanje predilnice sta slonela na tujih, priseljenih uprav-
nikih, nadmojstrih in mojstrih, medtem ko je bilo za delo na voljo več sto
kmečkih otrok, žena in moških iz Ajdovščine in njene okolice. Barvarna in
predilnica sta leta 1845 skupno zaposlovali okrog 340 delavcev, ki so proi-
zvedli 343 ton bombažne preje na 12.480 vretenih (Šorn 1984, 237). Število
zaposlenih v ajdovski predilnici se je od njenega odprtja do prvega desetle-
tja 19. stoletja gibalo med 250 in 398. Med njimi je bil velik odstotek otrok,
starih manj kot 14 let. Primerjava števila vseh zaposlenih v petdesetih letih
19. stoletja je pokazala, da je bilo med njimi od 25 do 30 % otrok, mlajših od
14 let. Zaposleni so delali dvoizmensko delo, leto pa je imelo 300 delovnih
dni. Kljub nekaterim kršitvam (nočno delo za ženske in otroke, delo otrok
ipd.) je družba sicer poskrbela za zaposlene in njihove družine. Izplačevala
je nagrade in finančne podpore bolnim ter družinam umrlih delavcev, na
voljo so imeli zdravnika in plačana zdravila itd. (Kobe-Arzenšek 1979, 254,
256–57; Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 26).
Leta 1881 je predilnico doletel prvi hud požar. Lastniki so se takoj loti-
li sanacije in tovarna s predilnico, vatarno, barvarno in belilnico je dve leti
kasneje že v celoti obratovala. Leto kasneje so se odločili za širitev proizvo-
dnje in v Romjanu pri Ronkah pričeli z gradnjo tkalnice, ki je do prve sve-
tovne vojne postala že prava tovarna s 1.150 statvami (Kobe-Arzenšek 1979,
239–41). Po drugem uničujočem požaru leta 1894 so se delničarji odločili,
da predilnico zgradijo protipožarno. Vse lesene dele poslopij so nadomes-
tili s kamnom in z betonom, prav tako so lesne strojne dele nadomestili z
železnimi ter dogradili vodni in prašni stolp. Istočasno z obnovo ajdovske
predilnice so se delničarji družbe odločili, da bodo tudi v Ronkah poleg
tkalnice zgradili še predilnico (Kobe-Arzenšek 1979, 229–32, 243; Krečič v
Kozmik Vodušek 2017, 30).
Leta 1909 so o predilnici znova poročali časopisi, tokrat zaradi dvome-
sečne stavke tekstilnih delavcev, ki so zahtevali višje plače in odstranitev
dveh mojstrov, ki sta z njimi delala surovo. Dvig plač jim je le pogojno us-
pel, po stavki pa je upravni odbor zamenjal direktorja in enega od mojstrov
(Krečič 2018, 34). Istega leta je sicer predilnica odprla nove, moderno opre-
mljene prostore. S tem je prišlo do sprememb faz v tehnološkem postop-
177
kedonski in egipčanski bombaž, ki je bil najustreznejši za izdelavo fine
preje in so ga preko Trsta dovažale ladje avstrijskih ladjarjev in veletrgov-
cev, tudi lastnikov predilnice. Najprej so v 70.ih letih 19. stoletja predelova-
li bombaž iz Egipta, Bližnjega vzhoda in Indije, v začetku 20. stoletja pa so
bombaž uvažali iz Indije in Brazilije ter ZDA (Kobe-Arzenšek 1979, 250–51).
Znanje in upravljanje predilnice sta slonela na tujih, priseljenih uprav-
nikih, nadmojstrih in mojstrih, medtem ko je bilo za delo na voljo več sto
kmečkih otrok, žena in moških iz Ajdovščine in njene okolice. Barvarna in
predilnica sta leta 1845 skupno zaposlovali okrog 340 delavcev, ki so proi-
zvedli 343 ton bombažne preje na 12.480 vretenih (Šorn 1984, 237). Število
zaposlenih v ajdovski predilnici se je od njenega odprtja do prvega desetle-
tja 19. stoletja gibalo med 250 in 398. Med njimi je bil velik odstotek otrok,
starih manj kot 14 let. Primerjava števila vseh zaposlenih v petdesetih letih
19. stoletja je pokazala, da je bilo med njimi od 25 do 30 % otrok, mlajših od
14 let. Zaposleni so delali dvoizmensko delo, leto pa je imelo 300 delovnih
dni. Kljub nekaterim kršitvam (nočno delo za ženske in otroke, delo otrok
ipd.) je družba sicer poskrbela za zaposlene in njihove družine. Izplačevala
je nagrade in finančne podpore bolnim ter družinam umrlih delavcev, na
voljo so imeli zdravnika in plačana zdravila itd. (Kobe-Arzenšek 1979, 254,
256–57; Krečič v Kozmik Vodušek 2017, 26).
Leta 1881 je predilnico doletel prvi hud požar. Lastniki so se takoj loti-
li sanacije in tovarna s predilnico, vatarno, barvarno in belilnico je dve leti
kasneje že v celoti obratovala. Leto kasneje so se odločili za širitev proizvo-
dnje in v Romjanu pri Ronkah pričeli z gradnjo tkalnice, ki je do prve sve-
tovne vojne postala že prava tovarna s 1.150 statvami (Kobe-Arzenšek 1979,
239–41). Po drugem uničujočem požaru leta 1894 so se delničarji odločili,
da predilnico zgradijo protipožarno. Vse lesene dele poslopij so nadomes-
tili s kamnom in z betonom, prav tako so lesne strojne dele nadomestili z
železnimi ter dogradili vodni in prašni stolp. Istočasno z obnovo ajdovske
predilnice so se delničarji družbe odločili, da bodo tudi v Ronkah poleg
tkalnice zgradili še predilnico (Kobe-Arzenšek 1979, 229–32, 243; Krečič v
Kozmik Vodušek 2017, 30).
Leta 1909 so o predilnici znova poročali časopisi, tokrat zaradi dvome-
sečne stavke tekstilnih delavcev, ki so zahtevali višje plače in odstranitev
dveh mojstrov, ki sta z njimi delala surovo. Dvig plač jim je le pogojno us-
pel, po stavki pa je upravni odbor zamenjal direktorja in enega od mojstrov
(Krečič 2018, 34). Istega leta je sicer predilnica odprla nove, moderno opre-
mljene prostore. S tem je prišlo do sprememb faz v tehnološkem postop-
177
